Navdihujoča pot brata Staneta: “Bog me je rešil, osvobodil in pozdravil”

Ko brat kapucin Stane Bešter stopi v prostor, pridejo z njim tudi vedrina, širok nasmešek in občutek, da si sprejet. To je on – preprost, domač, odprt, z dušo, ki moli in poje hkrati.

Že osem let je vodja Doma duhovnosti Kančevci. Njegova življenjska pot je prežeta z dvema velikima ljubeznima: zvestobo duhovniškemu poklicu in globoko navezanostjo na glasbo, ki jo razume kot eno najmočnejših poti do srca človeka in do Boga.

Odraščal je v Selški dolini v družini s šestimi otroki. "Zelo preprosto mladost smo imeli – pa čudovito," pove z iskrico v očeh. Spomini na dom so topli, polni medsebojne navezanosti in drobnih vragolij, ki so zaznamovale življenje velike družine. Posebno mesto v njegovem srcu ima tudi teta, pri kateri je začel živeti že kot devetletni deček. Povabila ga je na počitnice – za en teden, ki se je podaljšal v leta.

Pravi, da ima morda prav zato v svoji razširjeni družini še danes poseben status: vsi ga imajo radi in on ima rad vse. Vesel je, da so si vsi bratje in sestre ustvarili svoje družine. Je ponosen stric sedemnajstim nečakom.

Ljubezen do glasbe se je rodila doma. "Mama je pela nebeško – in skoraj izključno cerkvene pesmi." Brat Stane se še posebej spominja napeva križevega pota (O pridite stvari). Tudi oče je rad pel, igral na orglice, stric pa je imel harmoniko in violino. Prav ta violina je postala njegov prvi inštrument.

V osnovni šoli mu je učitelj glasbe zaradi dobrega posluha predlagal glasbeno šolo. Ker je stric imel violino, se je odločil kar zanjo. Glasba ga je povsem prevzela.

Ko je pozneje šel v semenišče, je violino vzel s seboj v Ljubljano in se tam še dve leti šolal pod vodstvom zelo zavzetega profesorja. Ni veliko manjkalo, da bi se povsem posvetil glasbeni poti. "V semenišču sem noč in dan vadil," se spominja.

A v globini srca je vedel: poklican je najprej za duhovnika. Predstojniki so mu pomagali razločiti, da profesionalna kariera violinista in duhovništvo težko hodita z roko v roki. Takrat se je odločil, da violino pusti – ne pa glasbe.

Preusmeril se je h kitari, petju in ustvarjanju. Glasba ni izginila iz njegovega življenja, le dobila je novo poslanstvo.

Zanimivo je, da se brat Stane spominja prvega jasnega trenutka, ko je izrekel svojo željo postati duhovnik – v prvem razredu osnovne šole. Učiteljica, globoko verna in zelo modra žena, je otroke spraševala, kaj želijo postati, in njihove odgovore naglas delila razredu. Ko je povedal, da želi biti duhovnik (spomnimo, da se je to dogajalo v "železnih" časih), se je samo nasmehnila – a ta nasmeh mu je ostal v spominu za vse življenje.

Od takrat naprej je to veselje nosil v sebi. Kot ministrant v podružnični cerkvi Svetega Duha in kapucinski cerkvi v Škofji Loki je doživljal lepoto služenja. Prav tam je spoznaval kapucine. Njihova preprostost, bližina ljudem in bratski način življenja so ga pritegnili. "Če jih ne bi srečal, bi bil morda škofijski duhovnik," pravi. "Ampak kapucini so me osvojili."

Ko brat Stane opisuje svojo pot do duhovništva, zveni veselo in lahkotno. Grenkoba pride le tik pred posvečenjem, ko je iz njegovega glasu jasno, da je šlo za resno in globoko izkušnjo.

"Malo preden sem postal duhovnik, sem imel v sebi strašno težo. Strašno težo. Za njo sem bil sam kriv," pove odkrito. "Pred posvečenjem me je zajela strašna tesnoba. Zato sem iskal pomoč pri različnih ljudeh. Nikoli jim ne bom dovolj hvaležen za to, da so mi pomagali."

Ta kriza ga ni oddaljila od Boga, ampak je postala vir navdiha za vse življenje. Odrešilno ni bilo razmišljanje, temveč zakramentalno življenje: "Iz vere v Božjo ljubezen, ki sem jo prejemal pri spovedi in pri svetem obhajilu, sem doživel neverjetno osvoboditev."

Zanj je to temeljna izkušnja, ki je oblikovala tudi njegovo duhovništvo: izkušnja, da Bog človeka rešuje, mu odpušča in ga zdravi.

"Še danes sem Bogu hvaležen, da me je rešil, da me je osvobodil, da mi je odpustil, da me je pozdravil." Sad tega procesa je nekaj zelo konkretnega: "Po vsem tem sem sprejel samega sebe takšnega, kot sem."

Prav iz te izkušnje danes razume tudi druge duhovnike in ljudi, ki gredo skozi podobne notranje boje. "Mislim, da mora vsak duhovnik doživeti krizo, v kateri ga Bog preizkusi ali prečisti."

Morda prav zato iz njegovega nasmeha ne veje površinska lahkotnost, ampak tiha globina. Nasmeh nekoga, ki ve, da ni rešen po svoji moči – ampak po Božji milosti.

"Ni dobro človeku samemu biti," rad ponovi. Skupnost vidi kot prostor, kjer se človek uči sprejemati druge v njihovi drugačnosti in hkrati raste v ponižnosti.

Zelo ceni mesečne duhovne obnove in študijske dneve, ki jih imajo kapucini v Sloveniji. To so trenutki, ko se ustavijo, srečajo, pogovorijo in molijo skupaj. Z leti vedno bolj spoznava, kako dragoceno je, da veš: za teboj stojijo bratje.

Če bi moral izbrati najljubše duhovniško opravilo, bi izbral maševanje. Evharistija je zanj vir in vrh. Rad daruje mašo sproščeno, zavedajoč se, da stoji pred Bogom in ljudmi kot preprost služabnik.

Veliko spoštovanje goji tudi do zakramenta sprave. Prepričan je, da "spovednik ne sme ljudi lastiti", ampak mora biti orodje Božjega usmiljenja. Zato, ko je poklican k spovedovanju, gre – tudi če je težko.

Posebno mesto v njegovem srcu imajo bolniki in starejši, saj se mu zdi, da v njihovi škofiji zanje ni dovolj poskrbljeno. Zaveda se, da so v zadnjem poglavju življenja in da potrebujejo bližino, zakramente, človeško toplino.

Čeprav ni postal profesionalni glasbenik, je sodobno krščansko glasbo spravil v promet", kot sam pravi. Kot kapucini so izdajali pesmarice, posneli več kaset (Se še spomnite, kaj je to? 😊), nastopali po Sloveniji. Glasba je tudi prek njega postala most med Cerkvijo in mladimi, med iskalci in tistimi, ki so že doma v veri.

Danes ga še posebej nagovarjajo pesmi Saša Mugerlija in Robija Roliha, na primer Domov ali Jezus, oprosti mi. "To so res pesmi, ki me pretresejo v dno srca in so mi zelo drage."

Življenje brata Staneta je hvalnica: včasih zapeta, včasih izrečena, pogosto preprosto živeta. Ko ga srečaš, začutiš, da je srečen v tem, kar je – in to je največje pričevanje: živeti za Gospoda z odprtim srcem, nasmehom na obrazu in pesmijo v duši.