Maxim Naumov je mladi ameriški umetnostni drsalec, ki si je v začetku januarja zagotovil nastop na olimpijskih igrah, manj kot eno leto po tragični letalski nesreči, v kateri so umrli njegovi starši. Po hudi preizkušnji mu je uspel izjemen podvig, pri katerem ga je hrabrila misel na ljubečo prisotnost mame in očeta.
29. januarja 2025 je v trčenju dveh letal umrlo 67 potnikov. Med njimi je bilo 28 umetnostnih drsalcev in njihovih spremljevalcev, kar je ena največjih tragedij v zgodovini umetnostnega drsanja. Žrtvi sta bila tudi Evgenija Šiškova in Vadim Naumov, svetovna prvaka v umetnostnem drsanju parov leta 1994 in dvakratna udeleženca olimpijskih iger.
Potem ko sta postala partnerja na ledu, sta se športnika ruskih korenin tudi zaljubila. Preselila sta se v Združene države Amerike, kjer sta pozneje strast do drsanja prenašala na mlade rodove. V Ameriki sta si ustvarila tudi družino, leta 2001 se jima je rodil edini sin Maxim. Lani bi praznovala 30. obletnico poroke.
S povratkom očaral ljubitelje drsanja
Evgenija in Vadim sta sinu že pri petih letih predala strast do tega športa. Postala sta njegova trenerja in nadarjeni Maxim je na tekmovanjih dosegal vedno boljše rezultate.
V začetku leta 2025 je na ameriškem državnem prvenstvu tretjič zasedel četrto mesto. Starši, ki so ga spremljali na tekmovanju, so po njegovem nastopu še nekaj dni nameravali ostati na taboru za nekatere najobetavnejše mlade drsalce v državi. Nekaj ur pred nesrečo je mama Maksimu povedala, da sta z očetom pravkar zamenjala let, ki pa se je izkazal za usodnega. Običajno je Evgenija takoj po pristanku poklicala svojo družino, a takrat klica niso dočakali.
Po smrti staršev je Maxim odpovedal udeležbo na mednarodnem tekmovanju, kamor se je uvrstil po doseženem četrtem mestu na državni ravni. Razmišljal je celo, da bi povsem opustil drsanje.
Ko se je vendarle spet vrnil na led in po tragediji prvič javno nastopil, je njegova pogumna vrnitev ganila množico, njegove solze po nastopu pa so zbrane globoko ganile. Za svoj drugi nastop je izbral skladbo Ave Maria in z njegovih ustnic je bilo mogoče razbrati "Ljubim te".
11. januarja 2026, manj kot leto dni po tem, ko je izgubil oba starša, je Maxim uresničil svoje športne sanje, ki jih je delil s starši: pri 24 letih se je uvrstil na prihajajoče olimpijske igre v Italiji. "Mama in oče, skupaj nam je uspelo," je zapisal v svoji objavi na Instagramu.
Loading
"Čutim njuno prisotnost"
Z vztrajnostjo in usvojenimi veščinami na ledu se bo tako na poseben način poklonil pokojnima staršema, ki sta bila hkrati njegova trenerja in največja navijača. Maksim na poseben način čuti njuno prisotnost.
Preden začne s tekmovalnim programom, se pokriža. Križ, ki ga je prej vedno nosil pripetega na tekmovalni dres, zdaj nosi okoli vratu. Svoj pogled pa usmerja v nebo.
Posebej ganljiv je bil prizor, na nedavnem tekmovanju, ko je po opravljeni točki v roke vzel fotografijo, na kateri je s svojimi starši, in jo poljubil. "Želim si, da bi bila tukaj, da bi to doživela z mano, ampak ne glede na vse čutim njuno prisotnost, sta tu z mano."
Loading
Simbolika Maximove verižice
V zadnjem delu državnega prvenstva je njegova verižica s križem požela veliko pozornosti. Med dvojnim akslom, enim najtežjih skokov v umetnostnem drsanju, se mu je namreč odpela, a ni padla na tla. Med izvajanjem točke mu jo je uspelo ujeti in nastop je končal oprijemajoč se kosa nakita, ki ima zanj velik pomen. V pogovoru za medij King 5 Seattle je pojasnil: "To je moj križ, vedno ga nosim, karkoli se zgodi, ga obdržim na sebi in čutim, da je moja zaščita."
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.













