Sestra Rebeka Kenda je članica reda šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. Že 34 let pripravlja tedne duhovnosti za mlade, ki jih je poimenovala Eden – po rajskem vrtu, kjer sta Adam in Eva živela v izobilju Božje bližine, Božje besede in Božjega usmiljenja. Na njih se otroci preko življenjskih zgodb svetnikov, Božje besede, delavnic, iger in nepogrešljivih pesmi učijo o veri in vsem, kar ta prinaša.
Njene kateheze in vzgojo je v Kanjem Dolu sredi hribov nad Črnim Vrhom, v Stični in danes na Prežganju doživelo že ničkoliko otrok, mnogi so ostali in še danes sodelujejo kot animatorji.
Zdi se, da se ravno mladi in otroci posebej težko umaknejo v samoto, ker so neprenehoma obkroženi bodisi z ljudmi bodisi, prek tehnologije, z informacijami, novostmi, virtualnimi osebnostmi, influencerji in podobno. Kako naj se torej oni sploh umaknejo v samoto?
Če primerjamo samoto oziroma osamljenost s tem, kar Jezus govori o neporočenosti, verjetno velja za oboje podobno: nekateri so taki že od rojstva, po naravi – denimo da se mlad človek ali otrok preprosto ne zna vključiti.
Druga stvar je vzgoja. Če otroka vzgajamo tako, da mu že od malega damo možnost, da je sam, da ga ne bombardiramo ves čas z igračami, dejavnostmi in ne vem s čim vse, ampak mu dovolimo tudi dolgčas, da je kdaj sam; če ga peljemo v cerkev, kjer je tišina, ali v naravo, kjer se lahko sam igra – potem mu bo pozneje veliko lažje.
Tretja možnost pa je odločitev zaradi Boga. Danes recimo opažam, da k nam prihajajo predvsem otroci iz velikih družin. Tam starši na srečo nimajo časa, da bi jih neprestano zaposlovali, ne morejo se vsakemu posebej ves čas posvečati. Ti otroci se znajo igrati, znajo se družiti, nimajo težav in niso osamljeni.
Potem pa pridejo, recimo pri birmancih, tudi kakšni edinci. To je po mojem mnenju ena najhujših krivic, ki se lahko zgodi otroku: vsa pozornost je na njem, nima pa ob sebi sorojenca, prijatelja, se sploh ne zna zaposliti, igrati, ker je ves čas navajen, da je vse usmerjeno vanj. Ravno pri zadnjih birmancih se je zgodilo, da je ena že pri večerji jokala – edinka, devetošolka – ker ni imela svoje najboljše prijateljice zraven. No, do nedelje se je že smejala …
Največji problem pa so po mojem nepristni odnosi prek telefonov. To ni pristen odnos, ampak beg pred pristnim odnosom. Ko pa človek res potrebuje pristen odnos – srce ga potrebuje – ga ne zna več vzpostaviti.
Zelo, zelo pomembno se mi zdi, da otrokom že od malega damo možnost, da so sami. Vidim, koliko jim to pomeni v naših programih. Vsako leto vsaj nekaj staršev napiše odziv, da je bilo njihovemu otroku najlepše takrat, ko je bil ponoči pri Jezusu – pol ure sam pred Najsvetejšim. Nekdo bo rekel, da je to nasilje nad otrokom, ampak otroci to komaj čakajo.
V Kanjem Dolu smo omejili, da otrok, dokler ni bil star osem let, sploh ni smel iti tja – ravno zato, da se je v njem prebudilo hrepenenje. Podobno je z rožnim vencem. Nekdo reče: "Kako lahko otroke silite v rožni venec?" Pa se usedemo, se umirimo, molimo – in potem rečejo, kako lepo je bilo.
Ali pa zvečer, ko gremo spat v tišini. Zakaj bi morali ves čas govoriti? Zvečer jim damo besedo počitka – eno besedo iz Svetega pisma, o kateri smo tisti dan govorili. Rečemo: ponavljaj jo v srcu, dokler ne zaspiš. In potem so naslednji dan spočiti, dobro so spali, z Božjo besedo na ustih so zaspali in se na to navadijo.
Prisluhnite pogovoru s s. Rebeko:
Otroci v Eden prihajajo že 34 let. Opažate v tem času kakšne razlike med generacijami – glede odnosa do samote, osamljenosti, vpliva tehnologije …?
Ja, razlika je ogromna. Ena stvar pa je univerzalna – enaka pred 2000 leti, danes in bo tudi čez 2000 let: otroci si želijo biti ljubljeni. Če otrok čuti, da ga starš, vzgojitelji ali kdo drug ljubi po Jezusovo, z ljubeznijo "agape" – da se zanj daruje, da mu želi dobro – potem ga lahko tudi kregaš, opozarjaš, pohvališ. Če pa čuti, da je zadaj sebična ljubezen, potem je drugače. Jezus govori o dobrem pastirju, ki da življenje za ovce, in o volkovih v ovčji preobleki, ki se približujejo zaradi lastne koristi. Otroci to takoj prepoznajo. Če bi bila prijazna do otrok samo zato, da bi jih več prišlo, bi to takoj ugotovili.
Ta občutek resnične ljubljenosti je ključen za vse generacije. Razlike pa so ogromne drugje. Včasih se je razlika poznala na pet ali deset let, danes pa se pozna pri vsaki generaciji. Naj dam primer. Leta 1978 sem šla prvič kot animator v zdravstveno kolonijo. Dobila sem 14 predšolskih otrok v popolno oskrbo. Določeni so bili samo obroki – zajtrk, kosilo, večerja – vse drugo smo delali po svoje. Nobenega problema. Otroci niso jokali za mamami, pocrkljala sem jih, igrali smo se, pripovedovali zgodbe, poskrbela sem za vse in ni bilo težav.
Pozneje, ko sem sama vodila skupine, smo najprej dodelili osem otrok enemu animatorju – ni šlo. Potem dvema animatorjema – še slabše, ker sta se zanašala drug na drugega. Nato smo šli na manj in manj.
Zadnji primer za božične počitnice: en animator je imel tri otroke. Šolske otroke, ne predšolske. Bili smo zunaj na snegu, otroci so bili mokri. Rekla sem: preoblecite se, mokre cunje obesite, čevlje postavite, da se posušijo. Naslednji dan pa dobim mokre rokavice na suhih oblekah. 15-letnik ni sposoben poskrbeti zase, kaj šele za tri druge. Ne vidi. Je slep. Mi bi morali imeti samo prilike o slepem Bartimaju, o sleporojenem – odpri oči, poglej okoli sebe. Ne vidiš človeka poleg sebe. Ta egoizem se je strašno zaril. Ne vem, ali so krivi telefoni ali splošna vzgoja: "Zase skrbi, v druge se ne vtikaj, pusti drugemu svobodo." Ampak to ni svoboda. Za otroka je treba poskrbeti.
Druga stvar, ki jo zelo opažam: ne razumejo več govora. Včasih si lahko naročil pet stvari, otroci so vedeli, kaj morajo narediti – potem so morda naredili, morda ne, ampak so razumeli. Danes ne. Zato na koncu obroka ne naročam več vsega naenkrat, ampak po molitvi pošiljam: vi trije to, vi trije to … pa še vedno ne vedo. Zelo pogrešam, da bi razmišljali s svojo glavo. Otrokom ves čas govorim: možgane imaš zato, da misliš. Ne zato, da ugajaš meni. Oni pa se zelo trudijo, da bi ugajali. Ne razmišljajo, kaj je treba narediti, ampak kaj narediti, da bodo pohvaljeni. Jaz pa jim rečem: ne skrbi, da ugajaš meni – skrbi zase, da boš ti zrasel.
Potem je tu še nepismenost, to me res boli. Osnovnih besed ne razumejo več, Svetega pisma pa sploh ne – ne vedo, kaj je ovca, kaj je pastir … Začela sem zelo sistematično razlagati besede – preprosto, iz vsakdanjega življenja.
Veliko mi pomeni, če poznam družinsko situacijo otroka. Takrat lahko njegov problem vpletem v zgodbo, ne da bi ga imenovala. Otroci poslušajo in sami najdejo rešitev. To je veliko bolj učinkovito kot osebni pogovori v stilu psihologije – tega otroci ne prenesejo, takoj se počutijo ogrožene. Jezus je tudi pripovedoval zgodbe "od zadaj": kdor je slišal, je slišal.
Dotakniva se še nekaterih elementov, ki gradijo tedne duhovnosti Eden. Običajno je red ena prvih stvari, ob katero se ljudje obregnejo – razna na videz morda minorna pravila. Zakaj je red tako pomembna osnova?
Red je osnova. To sem že večkrat povedala: Bog je, preden je ustvaril svet, iz kaosa naredil kozmos. Iz zmešnjave je naredil red in šele potem ustvarjal naprej. Uredil je vse – svetlobo, rastline, živali, morje – in šele nato je vanj postavil človeka.
Zato tudi jaz gledam, da je, ko otroci pridejo, vse urejeno: čisto, pospravljeno, materiali pripravljeni, skupine razdeljene, spalnice določene, kje bo kdo spal. Otrok se ob prihodu tako počuti varnega. Vsi otroci se v redu počutijo bolj varne, še posebej pa tisti, ki imajo težave ali so drugačni – avtisti, otroci z ADHD in podobno.
Ravno po božičnih praznikih je en otrok tako jokal, da sem mislila, da bo šel domov. Nisem razumela, kaj je narobe, saj se mi ni zdelo, da bi se karkoli zgodilo. Ko je prišla mamica, je rekla, da joka samo zato, ker bi rad ostal tukaj. Dodala je: "Tukaj je red. To mu paše." Otroci točno vedo, kako se obnašati pri mizi, tukaj, tam, povsod. Znotraj tega reda pa je potem prostor za ustvarjalnost.
Red je ogrodje. Če je ogrodje, je lahko ustvarjalnost. Če ogrodja ni, ni ustvarjalnosti. Mislim, da je tudi danes v umetnosti pogosto problem prav to – brez osnov ni prave ustvarjalnosti. Najprej se je treba naučiti vleči ravne črte, potem gre naprej. Otroci se v takem okolju res dobro počutijo. Potem pa animatorjem in voditeljem pustim ustvarjalnost – ampak v dogovorjenih okvirih.
Katere pa so konkretne stvari, ki jih ta red vključuje – morda take, ki jih v družinah pogosto ni ali pa so pri vas posebej poudarjene?
Prva je skupna miza. Hrana je temelj. Pravimo, da so v družini tri svetišča. Prvo je družinska miza: ne leta se okoli, ampak se moli za blagoslov, se jé skupaj, se vstane. Če k nam pridejo družine in bi starši radi še klepetali, jim rečem: zahvalimo se Bogu, otroci lahko gredo, vi pa ostanite. Otroci imajo pravico oditi od mize.
Drugo svetišče je oltar – v župniji ali doma molitveni kotiček, ki se ga spoštuje. Tretje pa je zakonska postelja. Otrok nima kaj skakati po zakonski postelji. To so osnovne stvari spoštovanja. Če se jih nauči, bo znal spoštovati starše in druge ljudi. Če tega ni, potem tudi tega spoštovanja ni.
Jordan Peterson v eni svojih knjig pravi, da je prva stvar, ki jo mora človek narediti zjutraj, postlati posteljo. Če ne znaš pospraviti svoje postelje, je vse kaos. S tem se kar strinjam. Tudi mi zahtevamo, da zjutraj otroci lepo razgrnejo spalne vreče in pospravijo svoje stvari. To so osebne odgovornosti in so zelo koristne za življenje.
Danes zelo občudujem mlade pare, ki ostanejo skupaj v zakonu. Če pride skupaj žena, ki ne zna osnovnih vsakdanjih stvari, in mož, ki jih prav tako ne zna, kaj bo potem? Otroci gredo k starim staršem, doma je kaos, nihče se ne počuti dobro. Kdo se dobro počuti v neurejenem, umazanem prostoru, ob slabem kosilu, v neredu? Vsi se dobro počutimo v urejenem. In prav to nas tudi povezuje.
Še ena od reči, pri kateri v Ednu vztrajate, je primerno oblačenje …
Ja, absolutno. Pri nas so pravila jasna: brezrokavnikov ne dovolimo, pri deklicah morajo biti lasje speti, hlače morajo biti dostojne – da ne kažejo spodnjic, hrbtov, popkov. Ampak to vse povemo vnaprej. Če kdo to sprejme, prav, če ne, ima drugje druge možnosti.
Staršem tudi napišemo, da naj otroci za nedeljo prinesejo s seboj lepšo obleko. Včasih je bila sramota iti k maši v kavbojkah, danes pa – oprostite – so pri vsej tej ponudbi kavbojke že skoraj "lepše hlače". V trenirkah pa v cerkev ne pustim. Tudi ne v strganih hlačah. Pri tem res vztrajam, ker gre za spoštovanje. Če imajo denar za kolesarsko opremo, planinsko opremo, plavalno opremo, za aerobiko in še ne vem kaj vse – za vse mora biti posebna oprema – potem res ne more biti za v cerkev dovolj trenirka. Za Boga. Halo!?
In potem se čudimo, zakaj Boga ne spoštujejo. Saj ga ne morejo, če se to ne pokaže že navzven. Jaz se spomnim, da sem kot otrok enkrat vprašala očeta, zakaj moramo biti za v gledališče lepše oblečeni. Tako se je razjezil, da mi sploh ni odgovoril. Ampak sem razumela: vprašanje je bilo neumno. Spoštovanje se pokaže tudi z obleko. Saj se tudi za k punci lepo oblečeš, na obisk greš lepo oblečen. Če nekoga spoštujem, ne pridem kar tako. Na žalost se to danes zelo izgublja.
Celoten pogovor je bil najprej objavljen v reviji Slovenski čas.
