Pritoževanje je lahko resnično zadovoljujoče. Nič ni boljšega kot najti dobrega prijatelja, ki ti bo prisluhnil, nato pa z besedami izbruhati vse, kar je s tem svetom narobe, kako vsi drug drugemu otežujemo življenje in zakaj so ljudje tako nadležni. Ko se uspem res dobro izbruhati, me preplavijo prav prijetni občutki. Ne ozirajmo se na dejstvo, da seveda nimam prav. Pozabimo, da je moj odnos nerazumen in nepravičen ali da neskončno težim svojemu prijatelju. Ta občutek je res nekaj posebnega.
Pridejo dnevi, ko se zdi, da se ves čas samo pritožujem. Pritožujem se nad tem, kako drugi vozijo, nad vrsto v kavarni, nad tem, koliko dela se je nakopičilo na moji mizi, kako razočaran sem zaradi prijateljevih besed, kako razmetana je hiša, kako slabo vreme je, kako nisem dobil najboljšega parkirnega mesta, kako me vodovodar ne pokliče nazaj in zakaj je naša prha sploh začela puščati … Ni pošteno.
Odkar se zavedam svoje posmehljive potrebe po pritoževanju, si prizadevam znatno zmanjšati število negativnih besed v svojem govoru. Postavil sem si nekaj težkih vprašanj o tem, zakaj sem se navzel tako slabe navade. Zakaj se po pritoževanju tako dobro počutim.
Z razločevanjem sem ugotovil, da mi pritoževanje pomaga pri ohranjanju nadzora. Daje mi občutek večvrednosti. Sčasoma so moji možgani postali nekoliko odvisni od tega občutka. Vsi moji nevroni so zdaj nastavljeni tako, da po dobrem pritoževanju občutim resnično olajšanje.
Težava pa je v tem, da je pritoževanje, ne glede na dobro počutje, izjemno škodljivo. Človeka obrne navznoter, k prevzetnosti, nenadoma ne zna več izreči pohvale. Pritoževanje nas zaslepi za dobro in lepo, s tem pa nas zaslepi tudi za Boga. Pritoževanje naj ne bi bilo naš prevladujoči jezik.
Nagnjeni smo k hvali
Hvala je naravni jezik človeka, ki je uglašen z Bogom. To ni lahkoverno, vsesplošno vztrajanje pri lažnem navdušenju ob soočanju z resničnimi težavami. Gre za svojevrstno poimenovanje vsakega posameznega blagoslova in vseh lepot, ki jih doživljamo vsak dan, kljub morebitni nesreči, ki nas lahko doleti.
S hvalo ne zanikamo, da so nekateri dnevi težji od drugih, kljub temu pa vztrajno iščemo Božjo navzočnost v vseh okoliščinah. Ko prepoznamo Božjo navzočnost, ki deluje v določenih dogodkih in ljudeh, naša hvala postane nekakšno darovanje, ki nas potisne skozi nebeška vrata. Tudi najtemnejši zimski dan, najotožnejše obdobje v življenju, celo prometni zastoj na ponedeljkovo jutro je lahko prag upanja.
Prizadevanje je moj dar
Potrebna je vaja. Še posebej če ste, tako kot jaz, nagnjeni k posmehljivosti in se ji že dlje časa prepuščate. Vztrajna negativnost je obrambni mehanizem. Če vedno pričakujem najhujše, nisem nikoli razočaran. Če vedno izrazim kakšen zadržek, zvenim pametno. Vedno se lahko udeležim sestanka v službi ali srečanja ŽPS in opozorim, zakaj ideje, o katerih razpravljamo, niso najboljše: na ta način se mi nikoli ni treba zavezati tvegani odločitvi, ki bi lahko doživela neuspeh.
Težava s takšnim odnosom pa je: če se dosledno zatekam k posmehljivosti, s katero se izogibam tveganju, če se nikoli ne odločim, da bom pohvalil možnosti, ki so pred mano, če nikoli ne utišam svojega notranjega kritika, bom počasi,vendar zanesljivo izgubil sposobnost, da prepoznam tveganja, ki jih je vredno sprejeti. Ne bom se več znašel pri sprejemanju izzivov.
Želim biti človek, ki izreka hvalo. Nekdo, ki vidi pot pred seboj, prepozna, da je polna pasti in temnih kotičkov, pa kljub temu stopa naprej. Ko svoj glas povzdignem v hvalo, s tem priznavam Božjo zvestobo. On je vreden hvale. Ta svet, ki ga je ustvaril, je vreden hvale. Življenje, ki mi ga je dal, je vredno hvale. Življenje, ki ga je dal tebi, je vredno hvale.
V zameno za Božjo zvestobo bom ponudil svoje besede zvestobe. Četudi je moja zvestoba neznatna in nepopolna, četudi moja hvala ni vedno izrečena povsem prepričljivo, je prizadevanje moj skromen dar. Našel bom svoje mesto, postal del rešitve, ponudil nekaj pozitivnega, pripravljen bom celo storiti napako, da bi odkril nekaj lepega.
Za kaj smo ustvarjeni
Sv. Avguštin pravi, da je hvala zakoreninjena v naši naravi in namenu. Hvala ni zgolj priznanje Božje veličine, temveč je jezik, ki odklepa skrivnost našega obstoja. Nismo ustvarjeni za prekletstvo, temveč za blagoslov, in ko izrekamo hvalo, odkrivamo več o sebi, saj se poglobimo v svojo dušo in najdemo tisto, kar je mogoče zveličati.
Zame je hvala postala priložnost, da se osvobodim ravnodušnosti. Ko v molitvi hvalim Boga, ko se s hvaležnostjo zazrem v polno luno, ko se ugriznem v jezik in se ne pritožim, ko namerno pohvalim svojo družino ali preprosto pustim, da zrak napolni moja pljuča, ko zavzamem svoje pravo mesto v tem svetu, ki ga je ustvaril dobri Bog, izgovorim dobro besedo, izrečem blagoslov in sprejmem resnico. Dobrota bo zmagala. Preprosto ni prav, če se preveč osredinjamo na zlo.
Hvala nas pripravi na slavo. Karkoli nam prekriža pot, je naša priložnost.
Morda se prav takrat, ko izrečemo hvalo, dejansko naučimo, kaj si pohvalo resnično zasluži. Z izrekanjem hvale se naučimo prepoznati dobro. Tvegano je iskati svetlobo v svetu, ki je tako nasičen s temo, toda hvala nas poživlja. Odpre vrata v bleščečo, svetlo resničnost, ki premaga vsako temo. In zato hvalimo. Ne toliko zato, ker bi Bog potreboval hvalo, ampak zato, ker jo potrebujemo mi.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
