“Mož je hrepenel in me spodbujal, da bi po rojstvu četrtega otroka ostala doma”

V mladosti je Urško Petač zaznamovala smrt očeta, sedaj je žena in mama štirim fantom, ki svoje talente razdaja tudi v slavilni skupini in je že vrsto let gonilna sila E-priprave na zakon. A to še ni vse, Urška je oseba, ki poprime za vsako delo, kjer jo kdo potrebuje, pa naj bo to ličenje nekdanjega predsednika Boruta Pahorja pred pogovorno oddajo ali pa organizacija slavilnega večera v župniji Polzela.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Idealen začetek dneva? Kaj je že to? Ne vem. Lahko ni noben idealen (ker pač nisem jutranji tip človeka), ali pa je idealen prav vsak. Trenutno se jutro dobro začne že, če me enoletnik, ki se je ponoči vtihotapil v najino posteljo, ne brcne v glavo ali ne zrine iz postelje. Več kot to si niti ne bi upala zaželeti.

Če pa se ponoči slučajno naspim in se lahko potem zjutraj zbudim pred otroki in samo izročim prebujajoči se dan Gospodu, pa tudi to lahko odločilno prispeva k idealnosti jutra. Pomembno mi je, da se zjutraj uglasim na Njega, ki mi je v dlani položil ta nov dan in mi ga daje, da ga izkoristim za to, da v njem na vsakem koraku poskušam biti priča Njegovega evangelija in Njegove ljubezni. Seveda mi potem ta naravnanost čez dan tudi še lahko spolzi iz rok, a vseeno ... Če to ujamem, imam vsaj možnost, da začnem dan pri Izviru, sicer pa smo lahko vsi skupaj cel dan žejni.

Za vikend pa je recimo največ vredno to, da pride kdo od starejših sinov že navsezgodaj v spalnico, samoiniciativno prevzame prebujajočega se enoletnika ter se gre z njim igrat, da se midva lahko še malo naspiva. Tega si pred leti niti zamisliti ne bi mogla, zdaj pa se to kar velikokrat zgodi. 

2. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Kot rečeno – pri Izviru. K sreči pa je vodnjakov, od koder privre ta Živa voda, ki mi daje Življenje in mi ga daje v obilju, kar veliko. Očitno so tisti, od katerih črpam, v podzemlju povezani med sabo, tako da ni čisto nič pomembno, kje zajemam Vodo.

Trenutno najpogosteje zajemam pri vodnjaku Božje besede. Z možem se namreč trudiva dnevno prebirati odlomke iz Svetega pisma in ob tem poslušati razlago v podkastu Bible in a year (Sveto pismo v letu dni, op. ur.), kar nama daje bolj celosten uvid v zgodovino odrešenja, kot sva ga imela do zdaj, hkrati pa naju tudi odžeja.

Pogosto se ustavim tudi pri vodnjaku molitve ali pa pri vodnjaku izražanja hvaležnosti za drobne darove in blagoslove, ki mi jih v vsakdanu namenja Gospod. Tudi sveta maša me napolni. Vsekakor pa molitev pred Najsvetejšim, kjer pa najraje izražam svoje misli, prošnje in doživljanja prek slavilne glasbe.

Slavilna skupina, v kateri sodelujeva z možem, nama je res ena sama milost in blagoslov. Koliko skrbi, bolečine, dvomov, čustev in hkrati tudi ljubezni lahko izlijemo prek pesmi na oltar ... To je neverjetno! In nikoli ne odidemo prazni. Nikoli! Tam se res Gospod razliva čez rob!

3. Doma vas vedno čaka 5 fantov (mož in štirje otroci). Kako kot ženska med svojimi fanti živite svojo ženstvenost?
Hm ... To ni ravno vprašanje, o katerem bi sploh imela čas kaj veliko premišljevati. Po eni strani sem kot ženska tudi še vedno (kot pravi Adam za Evo): "Kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa." Torej, zelo podobna mojim fantom in se niti ne ukvarjam toliko s to mojo unikatnostjo v družini.

Lepo je, ko lahko igramo skupaj nogomet ali košarko, kolesarimo, skačemo v vodo, plezamo in tudi ko skupaj kuhamo, pospravljamo, ustvarjamo in urejamo vrt. Verjamem pa, da bodo fantje od mene vseeno prejeli nekaj drugega kot od očeta, zato se trudim svojo notranjo ženstveno držo negovati.

Nisem sicer ženska, ki bi to svojo ženstvenost negovala in hranila predvsem prek skrbi za svojo zunanjost, rada pa poskrbim, da nas doma obdaja lepo in urejeno okolje, v katerem vsi lahko čutimo vsaj nekaj domačnosti, udobja, topline in sprejetosti.

Več pozornosti poskušam namenjati tudi svojemu notranjemu svetu, kar pomeni, da se trudim, da bi si dovolila občutiti in izraziti različna čustva in občutke ter tudi fantom nuditi okolje, kjer se lahko izrazijo tudi oni. Seveda je to v času, ko večja dva vstopata v obdobje najstništva, večkrat tudi zelo težko, a se trudim iskati pot do vsakega izmed njih.

Hkrati pa želim v njih vzbuditi hrepenenje po globokih in pristnih odnosih, kar bo (upam) njihov notranji kompas obračalo v pravo smer tudi pozneje, ko odrastejo. Ob vsem tem pa se trudim biti iskrena, resnična, pristna mama in žena, ki zna tudi pustiti, da stvari uidejo izpod (ženskega) nadzora. Včasih je to nujno potrebno, da dam tudi fantom prostor za spoznavanje njihove moške narave. 

4. Z Zavodom Iskreni že vrsto let ustvarjate program E-priprave na zakon. Kako so se v vseh teh letih spremenila pričakovanja mladih, ki jih imajo pred sklenitvijo zakonske zveze? 
Ne spomnim se, da bi opazila, da bi se generalno spremenila njihova pričakovanja. Vedno smo imeli pare, ki so pripravo na zakon vzeli resno, in tudi nekaj tistih, ki jim je to predstavljajo le en "must have" pred poroko, tako da so bila posledično tudi pričakovanja pred sklenitvijo zakonske zveze lahko zelo različna. 

Lahko pa rečem, da odkar sem zraven, pri (mnogih) mladih opažam globoko in iskreno željo po tem, da bi se res dobro pripravili na zakon, da bi se res spoznali v globino, da bi doumeli, kaj jim bo zakrament svetega zakona nudil in omogočal ter da bi res začutili veličino tega, v kar se spuščajo. To me navdušuje in spodbuja k temu, da pri tem programu še vztrajam.

Hkrati pa opažam tudi, da vedno več parov veliko dela na sebi, raziskuje svojo notranjost, spoznava prtljago in škodljive vzorce iz svojih primarnih družin in se res trudi vzpostaviti nove navade, ki bodo njihovo novo družino gradile, ne pa rušile.

5. Pri poroki gre za najpomembnejši korak v življenju posameznika, vedno manj ljudi se nanj pripravlja poglobljeno in s to zavestjo. Kaj je vam bistveno, da mladi spoznajo in dojamejo v času priprave na zakon? 
V prvi vrsti mi je pomembno, da razumejo, da tri mesece (kolikor traja naš program) ni dovolj in ni "garant" za to, da bo njihov zakon zdržal vse preizkušnje in pretrese, ki jih morda življenje prinese v prihodnosti. To je samo začetek vzpostavljanja nove rutine, ki jo je vredno in potrebno vzdrževati tudi po tem, ko se priprava na zakon pri nas konča.

Reden pogovor in predvsem pristnost, iskrenost in transparentnost v odnosu je ključna in temeljna, da odnos med zakoncema ne potone v morju vsakodnevnih skrbi in izzivov. Ob tem pa večkrat začutim, da moram poudariti tudi to, da opravljena priprava na zakon še ne prinese občutka, da sem sedaj pa zares popolnoma pripravljen na zakon, da vem in znam vse, kar bom v odnosu potreboval, in da je to popolnoma normalno in celo dobrodošlo.

Drugi poudarek, ki se mi ravno tako zdi noro pomemben, je gradnja odnosa z Gospodom. Jaz iskreno in močno hrepenim po tem, da bi bila naša priprava na zakon lahko kraj srečanja z Gospodom – tako za tiste, ki so mu že blizu, kot tudi za tiste, ki so oddaljeni in se z zakramenti srečujejo prvič (oz. po dolgem času).

Res se mi zdi pomembno, da bi čutili, kakšno odločilno vlogo ima to, da ne gradiva najinega odnosa na najini (oz. moji in tvoji) popolnosti, ampak na Gospodu, ki iz dveh nepopolnih ljudi lahko s svojo Ljubeznijo zgradi popolnost med nama. Popolnost, ki lahko celo rojeva novo življenje! In to je že tretji poudarek, ki se mi zdi res pomemben.

Namreč, kako živeti svojo poročno obljubo in njene štiri temelje (zvestobo, svobodo, plodnost in rodovitnost), da bova s sozakoncem drug drugega lahko vsak trenutek dneva vodila h Kristusu in zrla pred nama cilj, kamor sva namenjena – v večno življenje! Skupaj! Z roko v roki!

6. Kako se ob vseh obveznostih in vsesplošnem pomanjkanju časa posvetite svojemu možu?
Kdo pa pravi, da tudi jaz živim to vsesplošno pomanjkanje časa? Mož je zelo hrepenel in me spodbujal, da bi po rojstvu četrtega otroka ostala doma. Je že vedel, zakaj je to potrebno, ne? Malo za hec in malo za res.

Vsekakor je bolje vedel, kako pomembno je, da je vsaj eden od naju ves čas usidran v družinsko dinamiko in zmore nemoteno krmariti med potrebami, ki jih imajo različni člani družine. Seveda je vedel tudi to, da bo ta odločitev ne nazadnje tudi nama prinesla dragocen čas, ki ga potrebujeva za najin odnos. In imel je prav.

Čas, ki ga, ko fantje odidejo spat, preživiva ob klepetu, družabnih igrah, branju Svetega pisma ali kakšnem dobrem filmu, je res dragocen. Romantični trenutki pa še bolj.

7. Sedaj ste torej mama za polni delovni čas. :) Kaj je težje – prinašati delo in težave domov iz službe ali biti ves čas doma, kjer je delu in težavam nemogoče ubežati? 
Prinašati delo in težave domov iz službe ni nikoli dobro. Ne za družino ne za posameznika. Jaz sem v tem ekstra slaba, tako da se trenutno čutim ekstra blagoslovljeno, ker mi tega ni več treba. Seveda zdaj močno čutim tudi to novo realnost, v kateri (domačemu) delu in težavam ni mogoče ubežati, a tu vsaj vem, k čemu me to moje nenehno materinsko darovanje in razdajanje vodi in v čem je globlji smisel tega.

Hkrati pa nobeno delo ni težko, ko čutiš v srcu globoko hvaležnost za te trenutke, ki so ti podarjeni, da jih v vsej polnosti lahko preživiš z odraščajočim malčkom. Koliko lepega bi zamudila, če bi delala, moj enoletnik pa bi se čuval v vrtcu ... Koliko nasmehov in objemov bi podaril tujcem ... Kolikokrat bi zamudila tiste iskrice v očeh, ki mu jih prinese neko novo spoznanje ... Koliko na novo usvojenih besed bi šlo mimo mene ...

Trenutki, ko lahko sedem poleg njega in ga opazujem, kako odkriva svet okrog sebe, so neprecenljivi! Vsaki mami (in tudi očetu) bi to privoščila. 

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili? 
Zagotovo je bila bolezen in smrt očeta pri mojih devetih letih zame najtežja preizkušnja v življenju. Takrat nisem razumela, zakaj se nam je to moralo zgoditi in kaj je lahko v tem dobrega za nas, čeprav se je mama še tako trudila iskati smisel v tem.

Vsekakor pa me je to globoko zaznamovalo in izoblikovalo tudi smer, v katero sem krenila skozi najstništvo. Ker sem ves čas iskala smisel in odgovor na vprašanje, zakaj Bog dopušča takšne stvari, sem mu ostala blizu. Hodila sem na mladinsko skupino, na duhovne vaje in pevske vikende, postala animatorka, sčasoma pa tudi voditeljica oratorija in ob vsem tem spoznala čudovite ljudi (animatorje in duhovnike), ki so mi zmogli osvetliti moje dvome in dileme ter me spodbujali, da sem še naprej iskala oporo v Njem.

Čutila sem, da bom pri Njem našla odgovor. Ali pa vsaj mir v srcu. In naučila sem se, da me Bog v našem trpljenju ni zapustil. Je pa vstopil vanj. Razprl je roke, da bi me objel v moji stiski. Še več. Razprl jih je – čisto do konca. Na križu. Da bi lahko nase vzel tudi mojo bolečino ...

9. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje? 
Joj, nimam ene, ki bi vedno delovala. Ima pa Gospod vsak dan eno, ki deluje. V današnjem evangeliju (na dan pogovora, op. a.) recimo pravi: "Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko." Kaj ni to čudovit razlog za dobro voljo?

10. Biti ženska je lepo, ker ...
... sem poslana nositi in podarjati Življenje.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.