Ko je Austin Appelbee po štirih urah na odprtem morju končno dosegel obalo, nase ni gledal kot na junaka: "Nisem si mislil, da sem junak, le naredil sem, kar sem moral," je pozneje povedal za BBC. Toda to, kar je storil, in način, kako je z močno vero zdržal neverjeten napor, sta navdušila mnoge.
Kar se je začelo kot družinsko popoldne supanja v plitvih vodah pri Quindalupu v Zahodni Avstraliji, se je sprevrglo v grozljive trenutke za vse vpletene. Veter se je okrepil, morski tok je bil močnejši, kot so pričakovali, in kmalu so bili Austin, njegova mama Joanne ter mlajša sorojenca Beau in Grace vse dlje od obale. Brez vesel in motorja ter ob vse slabši dnevni svetlobi je Joanne sprejela težko odločitev in najstarejšega otroka poslala po pomoč.
Austin je preplaval več kot štiri kilometre (okoli 2,5 milje) in se z različnimi plavalnimi tehnikami skoraj štiri ure prebijal skozi ogromne valove.
Svoj podvig je pričel na kajaku, a ta je bil poškodovan in je puščal vodo. Ko se je dokončno prevrnil, se ga je oklenil in spoznal, da so razmere postale resne. "Trudil sem se že nekaj ur in postalo je nevarno," se spominja. Sčasoma se je znebil tudi kajaka in plaval do kopnega.
Plavati je začel, oblečen v rešilni jopič. Toda na polovici preizkušnje, v boju z valovi in izčrpanostjo, je sprejel še eno težko odločitev in jopič slekel. Kot je spoznal, ga je vzgon, ki ga je povzročal jopič, upočasnjeval. To ni bil trenutek nepremišljenosti, temveč presoje tveganja in izbira edine poti naprej, ki jo je videl.
Med tem izjemno nevarnim podvigom ga je opogumljala vera. "V naslednjih dveh urah so me ohranjale molitev, krščanske pesmi in lepe misli," je povedal za BBC. Prestrašen in izčrpan se je osredotočal na ljudi, ki jih ima rad, na mamo, brata in sestro ter na drobne, vesele spomine, ki so ga držali pri življenju. Med njimi, presenetljivo, tudi risani lik Lokomotivček Tomaž.
Pozneje je v intervjuju za 7 News Australia (ki si ga lahko ogledate spodaj) še bolj neposredno spregovoril o vlogi vere (okoli 9. minute):
"Ne mislim, da sem to storil jaz – ves čas je bilo to Božje delo," je dejal. "Nenehno sem molil in molil ter obljubil Bogu: 'Dal se bom krstiti.'" Povedal je še, da je po preizkušnji v nedeljo šel v cerkev.
Navadna vera v izrednih okoliščinah
V tej zgodbi je nekaj globoko krščanskega, pa ne zato, ker je dramatična, temveč zato, ker gre za občutenje vere, izražene v izrednih okoliščinah. Molitev tu ni bila olepšana ali nastopaška, ampak nagonska. Pesmi niso bile zapete za občinstvo, temveč zato, da so odganjale strah. Tudi obljuba krsta se ni pojavila kot teološka izjava, temveč kot otrokovo iskreno seganje k Bogu v trenutku stiske.
Ko je Austin na obali omagal, poklical na pomoč in nato izgubil zavest, še ni vedel, ali je njegova družina še živa ali so bili njegovi napori zaman. Nekaj ur pozneje so jih po obsežni reševalni akciji našli prezeble, izčrpane, a žive, potem ko jih je zaneslo skoraj 14 kilometrov na odprto morje.
Na koncu se je Austin vrnil v šolo z berglami, v bolečinah in pretresen, še vedno vztrajajoč, da ni junak. Njegova zgodba pa nas tiho spomni na nekaj globokega, in sicer da je pogum pogosto videti kot vztrajnost, da vera pogosto zveni kot napol pozabljena pesem in da je Božja navzočnost včasih najbolj otipljiva v preprosti odločenosti, da plavaš naprej – z enim zamahom, eno molitvijo, z enim drobnim zaupanjem naenkrat.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie.
