Nekoč je v sobo lepil plakate Tine Maze, nato je komentiral njene največje uspehe

Tomaž Hudomalj ugotavlja, da je športni novinar pravzaprav že od osnovne šole, ko je soustvarjal oddajo o Šolski košarkarski ligi. Le nekaj let pozneje je intervjuval Tino Maze, ko jo je poznal le malokdo. Danes pa ga poznate kot veščega komentatorja ženskega alpskega smučanja na Televiziji Slovenija, kjer je v prenosih pospremil že 678 tekem. Ob šolanem glasu bi težko uganili njegov izvor. Če pa posediš z njim na kakavu, nezgrešljivi šaleški "tk" hitro prišepne, od kod je doma. No, pravzaprav ga v naslednjih tednih dejansko ne bo doma, ker bo poročal in komentiral tekme z olimpijskih iger. Danes, na dan njihovega odprtja, Tomaža spoznajte v Moških skrivnostih. 

Služba, žena, otroci, čas zase … Kako krmariš med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Najpomembnejše se mi zdi, da imam razumevajočo ženo. Pravi, da je vedela, v kaj se spušča, že odkar sva postala par. Razume, da me ni ob koncih tedna in med tekmovanji. Ko se je rodil moj drugi sin, je bil star mesec in dan, ko sem šel za tri tedne na svetovno prvenstvo. Ona me ne razume le teoretično.

Svoje odsotnosti nikoli ne dobim pod nos, niti ko se spreva. Pa tega ne pravim zaradi dobrikanja. 😊 Ostalo je stvar dobre organizacije: včasih mi uspeva, velikokrat ne. Pridejo tudi obdobja, ko se mi zdi, da se je vse zgrnilo name in mi zraslo čez glavo. Zelo mi pomaga, če si naredim seznam nalog in jih kljukam. Še zlasti takšnih, ki jih prej dolgo prelagam.

Kako razvajaš ženo? Oziroma: kako kompenziraš čas odsotnosti?
Pomembno je, da skupni čas preživimo res kakovostno. Da, bolje bi bilo, če bi imel več tega časa tako z ženo kot otrokoma. A ko sem doma, se res trudim, da se posvetim njim.

Pred nami so olimpijske igre – česa se najbolj veseliš?
Ženskega smuka. Zato, ker res iskreno verjamem, da lahko Ilka Štuhec osvoji medaljo. Odkar komentiram smučanje, sem ga res še bolj vzljubil. Ampak če ni dobrega rezultata Slovenk, pa vedno nekaj zmanjka. Sliši se obrabljeno, ampak obstajajo neke zgodbe, ki jih res pišejo samo olimpijske igre, ki so res poseben dogodek.

Ko sem se pripravljal, sem denimo ugotovil, da v isti ženski olimpijski disciplini še nobena smučarka ni osvojila več kot dveh zlatih medalj, kar je zanimiv podatek. Veselim se dela s sodelavci s Televizije Slovenija, saj smo res dobra ekipa, odlično se razumemo. Med tako velikimi projekti se vedno izkaže, koliko smo solidarni drug do drugega, koliko si pomagamo.

Nas lahko malce popelješ v zakulisje? Kako je videti delo komentatorja na tako odmevnem dogodku? Koliko je priprav, organizacijskih zagat?
Včasih se kdo sprašuje, zakaj moraš ždeti v službi ves dan za poldrugo minuto prispevka. A veliko stvari je treba postoriti za to – poznati tematiko, se dogovoriti s sogovorniki, iti na teren, posneti, zmontirati … Kaj pa prenos? Najprej je treba poznati šport, ki ga komentiraš. To seznanjanje poteka ves čas – gledaš tekmo, jo analiziraš, se pogovarjaš s tekmovalci, trenerji, poznavalci …

Poznati je treba tudi tekmovalke, vedeti moraš, v čem so dobre, v čem ne, imeti seznam njihovih rezultatov. Tretja stvar pa je, da moraš vse te podatke znati primerno plasirati v določenem trenutku. Še zdaj mi marsikdo reče, da preveč govorim, ampak od začetka kariere sem imel občutek, da moram vse, kar sem si o neki tekmovalki pripravil, znotraj prenosa tudi nujno povedati. In to je bilo včasih malce nepovezano, morda kdaj na silo. Zdaj sem se sprijaznil s tem, da tudi če si pripravim tri zanimivosti, pa lahko samo eno povem, je bolj pomembno, da jo povem v pravem trenutku.

Imam bazo podatkov, v katero si po vsaki tekmi napišem rezultate, stopničke, kaj se je posebnega zgodilo … To mi po vsaki tekmi vzame poldrugo uro. Je pa treba seveda za pripravo pogledati značilnosti vsakega prizorišča, kako so smučarke tam tekmovale. Od vsake smučarke kakšno zanimivost in podobno.

V ozadju pa za prenos skrbijo še mnogi ljudje. Producenti, organizatorji, realizatorji programa, snemalci, tajnice režije, lektorice in še marsikdo, ki ga gledalci redko ali nikoli ne vidijo. Jaz sem le najbolj izpostavljen. Veriga pa je dolga. Če sem jaz dober, je to posledica dobrega sodelovanja.

Deli z našimi bralci nekaj najbolj prisrčnih in zabavnih spominov z olimpijskih poljan, prosim.
Sočija se najbolj spomnim po medaljah Tine Maze. Takrat je dobila dve zlati. Predvsem smukaška je zame pomenila enega najlepših trenutkov v moji profesionalni karieri. Jaz sem Tino Maze spremljal še v obdobju, ko sem še delal na lokalni televiziji v Velenju.

Prvi intervju sva naredila, ko sva bila oba še najstnika. Že odtlej mi je simpatična in prijetna smučarka. Ko sem začel komentirati smučanje, leta 2012, je bilo to zame čustveno zelo pomemben dogodek. V Sočiju pa sploh … Zlata olimpijska medalja, himna. To je bil res nepozaben trenutek. Peking je bil tudi poseben, ker je bil tedaj kovid in smo bili izolirani. Okrog hotela se je vzpenjala tri metre visoka ograja. Nikamor nisi mogel iti. Nekateri športniki, ki so tam živeli, so tekali po parkirišču. Po drugi strani pa nas je novinarje zaprtje povezalo – družili smo se v avli hotela.

Neki dan, ko nismo imeli smučarske tekme, sem šel s hitrim vlakom na tekmo smučarskih skokov, ki je bila v drugem mestu. Šel sem na izlet. Zeblo me je kot cucka, ker sem se premalo oblekel. A tisti dan sem res doživel čar olimpijskih iger, še posebej ker sta bili kar dve Slovenki (Urša Bogataj, zdaj Križnar, in Nika Križnar, zdaj Vodan, op. a.) na stopničkah. Takrat sem bil navijač, ne komentator.

Sezone, ko si sedel pred smučarski mikrofon, so pomenile zlate čase Tine Maze. Kako se spominjaš tega obdobja?
Hvaležen sem, da sem imel priložnost biti zraven. Odkar sem začel komentirati, sem si iskreno želel delati smučanje. Ko me je Zoran Radisavljević vprašal, ali bi bil pripravljen, mi je to pomenilo uresničitev otroških sanj. Prav tedaj se je začelo obdobje, ko je bila Tina res izjemna.

V sezoni 2012/13 je bila skoraj na vsaki tekmi na stopničkah. To je nekaj nepredstavljivega. V sezoni 2014/15 smo bili na vseh prizoriščih svetovnega pokala, čeprav sicer zelo varčujemo s tovrstnimi izdatki. Ob slovenskih uspehih je veliko lažje delati, čeprav je bilo dogajanje zelo intenzivno. Tina je bila vedno zelo iskrena. Včasih je imela svoje muhe.

Nikoli pa se ni pretvarjala; recimo, da bi se nasmejala, četudi tega ni čutila. Vrhunski športniki so uspešni zato, ker so posebni, drugačni od nas "smrtnikov". Njihov način razmišljanja je drugačen, zato so tudi naredili toliko korakov več. Tina je bila vselej pristna. To zelo cenim pri njej; ob vseh uspehih. Še zdaj imajo njene besede težo. To so bile lepe, čustvene in intenzivne sezone.

Na steni moje sobe je v mladostnih letih visel plakat Tine Maze, iz časopisa sem si izrezal članek, ko je dosegla prvo zmago v svetovnem pokalu in ko je bila prvič na stopničkah v Mariboru. Jaz sem bil njen velik oboževalec. Po vseh letih tega navdušenja pa sem komentiral njene največje uspehe.

Kateri šport, s katerim prej nista bila tako povezana, ti je (zaradi OI) prirasel k srcu?
Leta 2010 sem iz studia komentiral hitrostno drsanje, ki me je navdušilo. Veliko športov, ki so manj izpostavljeni in jih malo poznam, me navduši. Decembra sem na primer komentiral tekmo deskanja. O Ronaldu in Mbapeju vsi vse vejo. O drugih športih pa lažje najdeš kako zanimivost.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegaš, rušiš?
To bi bilo bolj vprašanje za mojo ženo. Ampak absolutno veliko sodelujem pri gospodinjskih opravilih. Ni me sram pokazati čustev. Tudi če jočem. Absolutno rušim stereotip, da smo moški tehnični tipi in da nas zanimajo avtomobili. 😊 Ob tehničnih izzivih pokličem na pomoč očeta.

Kateri je tvoj najljubši konjiček in zakaj?
Taborništvo zame ni le konjiček, ampak način življenja že od otroštva. Dobil sem ogromno znanja, prijateljstev, veščin, od javnega nastopanja do prevzemanja odgovornosti.