Cenimo, ker nas prebirate. Še naprej bi radi širili lepe zgodbe in dobre novice. Vnaprej hvala za vašo pomoč. 🤝
Gloria Kotnik je ena izmed 37 slovenskih športnikov, ki letos predstavljajo našo državo na olimpijskih igrah v Milanu oziroma Cortini. Z njo smo se pogovarjali nekaj dni pred slavnostnim odprtjem olimpijskih iger, ko se nam je oglasila iz svoje sobe v olimpijski vasi.
Sproščeno, s primesjo olimpijskega tekmovalnega duha, smo govorili o njeni športni poti, ki ji kot mamici prinaša obilo izzivov. Teh se z veseljem loteva, saj se zaveda, da ima v sinu Maju in partnerju Željku ob sebi najglasnejša navijača, ki ji nudita vso možno podporo in motivacijo – tako za treninge kot tekmovanja.
Kakšno je vzdušje v olimpijski vasi?
Vzdušje je nekoliko drugačno kot na preteklih olimpijskih igrah, saj smo razpršeni na več lokacijah in tudi ni enotne olimpijske vasi. Tekmovalci smo letos nameščeni v več manjših vaseh. Olimpijski duh se sicer čuti, olimpijski krogi so povsod, a ne tako intenzivno. Ravno zaradi te razpršenosti imam bolj občutek, da sem na kakšnem svetovnem prvenstvu kot pa na olimpijskih igrah. Je pa zato vse hitreje dostopno, kar je prednost v primerjavi z igrami v Pekingu pred štirimi leti.

Kako je priti na olimpijske igre z zavedanjem, da imate eno kolajno (bron izpred štirih let) že v žepu?
Zdi se mi, kot da sem to medaljo osvojila šele včeraj, saj čas tako hitro mineva. Zagotovo je prihod na olimpijske igre z že osvojeno medaljo veliko lažji. Tukaj je veliko športnikov, ki imajo medalje s svetovnih prvenstev in so zmagovalci svetovnih pokalov, manjka pa jim olimpijska medalja.
Zato je pritisk po osvojeni medalji manjši, kar pa ne pomeni, da ne želim doseči vrhunskega rezultata. Tukaj nisem samo zato, da lahko rečem, da sem na olimpijskih igrah, ampak ciljam na vrhunski rezultat. Zavedati pa se je treba, da gre za eno samo tekmo in da je na stopničkah prostora le za tri.
So bile letos priprave na olimpijski nastop drugačne glede na to, da vas večino časa spremlja tudi petletni sin Maj?
V tej sezoni me je Maj spremljal na večini tekem in treningov, zato je bila sezona v tem pogledu veliko lažja kot prejšnje. Pred tem pa sta bili dve sezoni zelo naporni.
Sem ženska in obenem tudi mama. Mojim moškim kolegom je v tem pogledu zagotovo lažje, saj je drugače, če je zdoma oče ali mama. V teh dveh sezonah me je sin zelo pogrešal in mi je bilo še težje odhajati od doma. Letos pa sem ga imela več časa ob sebi.

To sicer zahteva dodatno organizacijo, a njegova prisotnost je zame dodatna motivacija. Zdaj tudi razume moj proces – zakaj zgodaj vstajam in podobno.
Obenem vidi, da se je za uspeh treba potruditi in da nič ne pade z neba. Ko gleda mene, tudi sam lažje razume, da so padci v življenju nekaj normalnega.
Pravite, da vas je materinstvo spremenilo. Kako kot mama gledate na vsa odrekanja v vrhunskem športu?
V sezoni, ko sem se po rojstvu sina vrnila k treningom in tekmam, sem bila res drugačna. Vse sem počela zelo spontano, v nič se nisem silila in verjela sem, da se bodo stvari odvile tako, kot se morajo. Šla sem do maksimuma, a se nisem obremenjevala s stvarmi, na katere nisem imela vpliva.
Zdaj pa spet bolj pritiskam nase in nisem več tako sproščena kot po sinovem rojstvu. Kljub temu se zavedam, da dajem od sebe 100 odstotkov in da si na koncu dneva nimam česa očitati. Nikakor pa ne morem reči, da je združevanje materinstva in vrhunskega športa enostavno, ker zagotovo ni.
Ne dovolim pa, da bi bilo materinstvo izgovor za slabši nastop. To je moja realnost in v njej dajem vse od sebe. Vem, da če se moram zaradi športa na eni strani odreči določenemu času z družino, bom na drugi strani naredila vse, da dosežem dober rezultat, kar je zame dodatna motivacija.
Kje je najtežje najti kompromis med vrhunskim športom in materinstvom?
Zagotovo pri tem, koliko sem odsotna od doma. Kot sem že omenila, je bilo letos teh odsotnosti manj. Treninge lahko opravim dopoldne, ko je sin v vrtcu. Popoldne pa namesto regeneracije na kavču počnem druge stvari z njim in takrat se res trudim, da skupaj preživiva čim bolj kakovosten čas.
Zavedam se, da ni pomembna količina časa, ki ga preživim z nekom, v tem primeru s sinom, ampak kako je ta čas preživet. Pomembno je, koliko sem resnično prisotna, ne samo fizično, ampak celostno. Na začetku sem se precej obremenjevala s tem, koliko časa preživim s sinom, nato pa sem naredila izračun in ugotovila, da sem z njim v povprečju celo več kot marsikateri drugi starši s svojimi otroki. Ukvarjam se s športom, ki je sezonski, zato sta jesen in zima res naporni obdobji, spomladi in poleti pa imam še vedno veliko časa zanj in za družino.
Pred dobrimi petimi leti ste se po rojstvu sina odločili za vrnitev v vrhunski šport. Zakaj?
V času porodniške nisem vedela, ali se bom sploh še kdaj vrnila na tekmovanja. Po rojstvu sina Maja me je kmalu začelo vse boleti, saj je bilo telo prej navajeno večjega mišičnega tonusa. Odšla sem v fitnes in trenerja prosila, da me malo "spravi v red". Ugotovila sem, da imajo mišice res dober spomin, saj sem lahko kmalu dvigovala zelo podobno težke uteži kot pred porodom.
Navdušena sem to razlagala partnerju, on pa me je opazoval, s kakšnim veseljem pripovedujem, in mi predlagal, naj poskusim z resnejšimi treningi ter znova poskusim. Sprva sem mislila, da se šali, nato pa je dejal, da si ne želi, da bi si vse življenje očitala, da nisem poskusila. Takrat sem začela razmišljati, da bi morda res lahko nadaljevala s športno kariero.
Sin je bil star osem mesecev, ko smo skupaj odšli na sneg. Tudi tam sem ugotovila, da se še vedno dobro počutim na deski in da je telo dobro pripravljeno. Odšla sem na tekme in izpolnila normo za olimpijske igre v Pekingu.
Partnerjeva podpora je bila torej ključna v celotnem procesu odločanja o nadaljevanju športne poti?
Brez njegove podpore si česa takega ne bi mogla niti privoščiti. Podpira me in mi pomaga, kjerkoli lahko. Največ pa mi pomeni, da mi nikoli ničesar ne očita. Nikoli mi ne meče polen pod noge in nikoli ne reče, da je vse to za nas breme – ne treningi, ne potovanja, ne tekme in ne vse ostalo, kar me čaka doma.
Včasih je vse skupaj res težko uskladiti. Pozimi živimo v nekakšnem majhnem kaosu, ki ga sicer nihče od naju ne mara, a nikoli nimam občutka, da pri tem ne bi imela razumevanja ali podpore, kar mi res ogromno pomeni.
Na kaj zjutraj najprej pomisli vrhunska športnica in obenem mamica – na trening ali na klasične materinske skrbi?
Zagotovo so najprej materinske misli. Imam že nekaj življenjskih izkušenj, športne obveznosti so del rutine in natančno vem, kaj moram v določenem dnevu izpeljati. Moje prve misli zjutraj so zato namenjene sinu oziroma družini. Še vedno sem človek in starejša, kot sem, bolj prihaja do izraza ta "nešportni" del.
V preteklosti, ko sem imela samo šport, sem se včasih zbudila z mislijo nanj, a sem spoznala, da je v življenju še veliko več. Športni cilji so pomembni, a daleč od tega, da bi bili najpomembnejši.
Na pokalih, priznanjih in dosežkih se sčasoma nabere prah. Meni je veliko pomembneje, kakšen človek sem in da grem zvečer spat z mirno vestjo. Družina je zame najpomembnejša vrednota, šele nato pride vse ostalo.
Pred leti ste se soočili tudi z izgorelostjo. Kako ste jo premagali?
Takrat sem vse počela kot robot – študirala, trenirala, premalo spala. Doletela me je prva izgorelost, ki je nisem vzela dovolj resno. Nato pa mi je telo še drugič jasno pokazalo, da tako ne gre več. Prišla sem do stanja, ko nisem mogla prehoditi niti treh stopnic, ne da bi bila zadihana, že ob nošenju vrečke iz trgovine pa so me pekle mišice. Zame kot vrhunsko športnico je bilo to nepredstavljivo.
Čeprav je bil čas epidemije za mnoge zelo težak, sem bila jaz takrat prisiljena počivati. Zaprta med štiri stene sem dobila priložnost za regeneracijo. Dva meseca sem lahko počivala in hvaležna sem, da so se pri meni kazale predvsem fizične posledice izgorelosti, manj pa psihične. Za to ima veliko zaslug tudi moj partner, s katerim sem lahko delila vse te težave.
Svoje so dodali tudi "hormoni sreče", saj sem kmalu zatem zanosila, kar mi je na poseben način pomagalo, da sem se rešila iz tega obdobja.














