Marljivi čevljar, ki mu zaupa celo papež

Njegova majhna delavnica se nahaja v ozki uličici v četrti Borgo, tik ob Vatikanu. Na prvi pogled gre za čevljarja, kakršnih je v Rimu na desetine. Vstopiš, zazvoni zvonček, vonj usnja napolni nosnice, nato pa v oči takoj pade podrobnost, saj se nad pultom nahaja nešteto fotografij lastnika delavnice Antonia Arellana v družbi zadnjih treh papežev.

V svoji trgovini, ki je do zadnjega kotička zapolnjena s čevlji, pasovi in denarnicami pisanih barv, Antonio vse stranke sprejme s toplino in nasmehom na obrazu.

"V Italijo sem prišel leta 1990, trgovino pa sem odprl leta 1998," pojasnjuje v Peruju rojeni čevljar. Njegova domača pokrajina slovi po kakovostnih čevljarskih mojstrih. Z delom je začel zelo zgodaj in pokazal izjemen talent – pri 14 letih je po lastnih besedah že zaslužil "plačo mojstra".

Zaradi gospodarske krize, ki je prizadela njegovo domovino, se je odločil poskusiti srečo na drugem koncu sveta, v Italiji, kjer živi velika perujska skupnost. Ko se spominja svojih prvih let v Rimu, ga preplavijo čustva. "Začel sem tukaj, s popravljanjem čevljev v tej delavnici," pove in pokaže proti zadnjemu prostoru. Nad njegovo ramo je opaziti najrazličnejše orodje, ostanke usnja in pare čevljev v nastajanju, stene pa krasita podobi Device Marije in patra Pija.

Njegovi kakovostni ročno izdelani čevlji po meri so si hitro pridobili sloves na levem bregu Tibere. Bližina utripajočega srca Cerkve mu je predvsem odprla vrata do prav posebnih strank … "Najprej so prihajale redovnice, potem duhovniki in tako naprej. Govorili so mi: 'Pošilja me ta sestra, priporočil me je ta duhovnik.'" Zahvaljujoč priporočilom od ust do ust je njegov posel vedno bolj cvetel. Kmalu so njegovo majhno delavnico začeli obiskovati tudi škofje in kardinali, da bi naročili svoj par čevljev.

Eden od teh, ki je na perujskega čevljarja pustil še posebej močan vtis, je bil kardinal Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI. "Bil je zelo miren, zelo diskreten človek. Prišel je in sedel tam," pripoveduje ter pokaže na naslanjač v kotu majhne trgovine.

Z nemškim kardinalom je razvil pristno prijateljstvo in se 19. aprila 2005 razveselil njegove izvolitve za papeža. "Moj klient je postal papež!" Velika reklama in pravo veselje za Perujca, ki je kmalu potem srečal Benedikta XVI. in mu podaril prepoznavne rdeče čevlje, ki jih je papež tako pogosto nosil.

V času pontifikata je Antonio Benediktu XVI. večkrat dobavil čevlje, rdeče in črne. Po papeževem odstopu sta ohranila tesen odnos, papež mu je celo voščil ob njegovem 50. rojstnem dnevu.

Njegov obraz se zresni, ko spregovori o smrti nemškega papeža. Vidno ganjen pokaže fotografijo papeževega telesa po smrti in opozori na podrobnost. Benedikt XVI. je nosil par Arellanovih čevljev, ki jih je tako odnesel s seboj v večnost. Zadnje pričevanje prijateljstva, ki se je obrtnika globoko dotaknilo.

Antonio Arellano priznava, da je bil s papežem Frančiškom nekoliko manj povezan. Argentinski papež je nosil ortopedske čevlje. "Ostal je zvest čevljarju, ki ga je spremljal že 40 let, in to zelo spoštujem," pravi brez vsakršne grenkobe. Ko sta z ženo praznovala 25. obletnico zakona, je papež Frančišek blagoslovil njuna poročna prstana.

Novejše fotografije v njegovi delavnici pričajo, da se njegova zgodba s papeži nadaljuje. S sinom, ki se mu je pridružil pri družinskem poslu, sta bila kmalu po izvolitvi povabljena na sprejem pri papežu Leonu XIV.: "Čudovit človek je, govorila sva špansko in se pogovarjala o Peruju," pripoveduje.

Papež je pri Antoniu in njegovem sinu naročil čevlje in Antonio med pogovorom seže pod pult in izvleče rumeno kartonsko mapo. Ko se prepriča, da ne bomo fotografirali, previdno izvleče list, na katerih so zabeležene mere stopal novega Petrovega naslednika.

S svinčnikom je čevljar zapisal nekaj številk in obrisal papeževo stopalo. "Predlagal sem mu različne barve, vendar je vztrajal pri črni," pove čevljar. Dvajset dni po srečanju je papežu dostavil dva para po meri izdelanih čevljev. Naloga opravljena, čevljar je poskrbel, da je tudi papež Leon XIV. dobro obut.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.