Tone Kerin: “Nismo gledalci na fuzbal igrišču. Stopiti moramo v areno življenja”

V podkastu Kefa sta se Blaž Franko in Peter Čemažar pogovarjala z misijonarjem in župnikom v Brusnicah Tonetom Kerinom, ki je skoraj štirideset let deloval na Madagaskarju, zgradil več deset cerkva in šol ter krstil na tisoče ljudi.

Njegovo sporočilo je preprosto, a radikalno: brez osebnega odnosa z Jezusom, brez Svetega pisma in brez poguma za hojo za Kristusom Cerkev izgublja svoj dih.

"Če te evangelij ne prevzame, če ne postaneš dejansko neumen zaradi evangelija, ga boš težko oznanjal." Oznanjevanje se začne tam, kjer človek sam dovoli, da ga Božja beseda pretrese, vznemiri in spremeni. Če ostane zgolj ideja ali kulturna dediščina, ne more roditi življenja.

Kerin je prepričan, da brez Svetega pisma ni mogoče govoriti o zreli veri: "Sveto pismo mora imeti vsak kristjan v žepu." Ne kot okras, ampak kot vsakodnevni kruh. "Če ne bomo spoznali Svetega pisma, tudi Jezusa ne bomo spoznali." Opozarja, da smo v svoja življenja vnesli toliko neke navlake, da Jezus nima kam vstopiti.

Jezus nas mora prevzeti. Napolnjeni moramo biti z Jezusom tako, da lahko rečemo: "Nobene stvari me ni več strah, ker je Jezus z mano."

Na Madagaskarju je vztrajal, da novi kristjani dobijo svoje Sveto pismo. Zbrali so denar za 2500 izvodov in jih razdelili ljudem. Ganila ga je izpoved neke žene, ki ni znala brati, a je prosila za Sveto pismo: "Grem spat in ga dam pod glavo. In moja noč je mirna. Gospod meni govori prek spanja." Zanjo knjiga ni bila predmet, ampak je verjela, da ima že knjiga sama tako moč, da jo navdihuje.

Krščanstvo ni sistem prisile, temveč prostor svobode. A ta svoboda nosi posledice. "Če ti ne paše, v redu, posledice v večnosti boš pa sam nosil." Vsak bo stal pred Bogom in odgovarjal za to, kaj je storil s prejetimi darovi.

Kerin opozarja, da je vera brez notranje rasti prazna: "Hoditi v cerkev, k nedeljski maši, vse v redu, samo je puhlo." Slovenski kristjani so po njegovih besedah zelo versko neizobraženi in premalo ukoreninjeni v Božji besedi.

Jezus je učence najprej poklical k sebi, da bi bili z njim, šele nato jih je poslal. Enako velja danes. "Pojdite in učite vse narode." Oznanjevanje ni dodatek k veri, ampak njeno bistvo. Treba je povedati, kdo je Jezus. Cerkev je po naravi misijonska.

Toda oznanjevanje ne pomeni vsiljevanja. Najmočnejše je pričevanje življenja. "Najlepše prideš do človeka v Afriki s svojim zgledom. Ni treba veliko govoriti, ker ljudje sami vprašajo, zakaj nisem nikoli slabe volje. … Glejte, Jezus je moje življenjsko vodilo."

Ko človek živi iz odnosa z Jezusom, se to čuti. Ljudje zaznajo, ali nekdo res verjame temu, kar govori.

Na Madagaskarju je Kerin srečal ljudi, ki so imeli malo materialnega, a močan čut za Boga in večnost. Življenje jim je dragoceno. Samomor je skoraj nepredstavljiv. Vera se izraža čustveno, telesno, skupnostno: polne cerkve pri križevem potu, otroci, ki jokajo ob Jezusovem trpljenju, večerni skupni molitveni shodi.

Čeprav imajo manj teološkega znanja kot Evropejci, imajo stabilno vero. Kerin zahteva, da kristjani nosijo s seboj Sveto pismo in se ob nejasnostih obračajo na duhovnika. Vera je zanje nekaj, kar se živi vsak dan.

Evropa je bogata, a utrujena. Prenasičenost z materialnim vodi v praznino, depresijo in izgubo smisla. "Zakaj pa še živim? Nobenega smisla." Ravno tu vidi Kerin ogromno priložnost za oznanjevanje: pokazati, da Jezus daje smisel, osvobaja strahov in odpira prihodnost.

Vera pa ne more ostati zasebna. "Vera je vedno skupnostna. Če ni, bo vse propadlo." Skupnost je bistvena: če nekoga v župniji ni več, bi se morali vprašati, zakaj, in stopiti z njim v stik.

S posebno bolečino Kerin govori o zatonu zakramenta sprave. Na Madagaskarju je moral pred mašo pogosto dolgo spovedovati. Ljudje čutijo potrebo po spravi z Bogom. Pri nas pa pogosto slišimo: "Saj nimam nobenega greha."

Po njegovem se krščanstvo začne tam, kjer človek prizna svojo nepopolnost in se obrne k Božjemu usmiljenju. Brez tega ni rasti. "Če ni spovedi, bo Cerkev začela umirati."

Velika skušnjava Cerkve je, da se meri po projektih: zgradbah, fasadah, organizaciji. Vse to je lahko dobro, a postane prazno, če nima jasnega cilja: "Vse mora biti usmerjeno v oznanjevanje evangelija in življenja po evangeliju."

Tudi v misijonih je nevarnost, da se misijonar zadovolji z gradnjo šol in mostov, a pozabi, zakaj je prišel. Socialno delo mora izvirati iz vere in voditi k njej.

Kristjan ni gledalec, temveč soigralec. "Vi niste gledalci na fuzbal igrišču. Ti moraš stopiti v areno življenja, da se skupaj borimo za Jezusa. Zato krščanstvo ne sme biti nikoli pasivno. Nikoli. Če je pasivno, je to stagnacija krščanstva."

Za to je potrebna odprtost Svetemu Duhu, ki človeka "katapultira" v svet, da živi evangelij.

Eden najbolj pretresljivih Kerinovih poudarkov v podkastu Kefa je pomanjkanje veselja v Cerkvi. Evharistija je srečanje z živim Jezusom, "tortica", višek praznika. Plesati bi morali! "Tega veselja v naši Cerkvi ni. Vsaj v večini ne."

Sporočilo Toneta Kerina je jasno: vrnitev k jedru. K Jezusu. K Svetemu pismu. K spovedi. K osebni molitvi. K pogumu za pričevanje.

Ne kot strategija, ampak kot odgovor na srečanje z živim Bogom. Ko se to zgodi, oznanjevanje ni več breme, ampak naraven tok življenja. In takrat se začne prava prenova – od srca k srcu.