Danes, bolj kot kdajkoli prej, se moramo nujno soočati s svojimi pričakovanji. Naj vam pojasnimo, zakaj nižja pričakovanja pogosto vodijo do sreče
Nekoč so se pravljice končale z besedami "in živela sta srečno do konca svojih dni". Nedavno pa je bila na družbenih omrežjih objavljena bolj iskrena sodobna različica, ki bi jo lahko povzeli nekako takole: "In tako sta princ in princesa znižala svoja pričakovanja ter razmeroma zadovoljno živela do konca svojih dni."
Precej smešno, predvsem zato, ker večini izmed nas zveni nelagodno znano.
Nekje sredi poti smo nehali upati na dobro in smo začeli pričakovati popolnost. Popolne odnose, ki nikoli ne razočarajo. Popolne otroke, ki odražajo naša najboljša prizadevanja. Popolna telesa, počitnice, poklicne poti, celo duhovno življenje. Družbena omrežja vsega tega pritiska niso ustvarila, so ga pa zagotovo okrepila, saj nam ves čas ponujajo neprekinjen tok čudovito prečiščenih trenutkov, ki nakazujejo, da imajo vsi drugi bolj ali manj popolna življenja.
Težav ne predstavlja upanje. To je namreč bistveno. Težava je v tem, da upanje zamenjujemo z upravičenostjo, nato pa se sprašujemo, zakaj se nam življenje zdi tako težko.
Pričakovanja nas povsem tiho izčrpavajo. Pojavijo se kot drobna nezadovoljstva, ki jih ne znamo natančno opredeliti: kot občutek, da bi morale biti stvari zdaj že nekoliko lažje, ali pa kot mučno zavedanje, da na nek način zaostajamo. Prikradejo se v zakon, v starševstvo, v vero, v način, kako počivamo – ali kako nam ne uspe počivati. In ko stvarnost ne sodeluje, nas pogosto prevzame razočaranje, temu pa tesno sledita zamera ali malodušje.
Instagram je to še poslabšal, pa ne zato, ker bi bilo primerjanje nekaj novega, temveč zato, ker je postalo stalnica. Svoj običajen dan nenehno merimo z najbolj dovršenimi trenutki nekoga drugega. Svojo živeto stvarnost primerjamo z različico življenja, ki je bilo temeljito obdelano, urejeno in skrbno opremljeno s podnapisi. Ne da bi se tega zavedali, začnemo verjeti, da bomo zadovoljni šele takrat, ko bo naše življenje končno takšno, kot smo si ga predstavljali.
Toda obvladovanje pričakovanj ne pomeni, da se odpovemo radosti, pač pa gre za to, da rastemo v modrosti.
Ljubi življenje, kakršno je
Znižanje pričakovanj ne pomeni, da opustimo svoje sanje ali da se zadovoljimo z manj, kot si zaslužimo. Pomeni pa, da se naučimo ljubiti življenje takšno, kakršno je, in ne takšno, kot naj bi bilo po naših predstavah.
Gre za tiho spoznanje, da se mnoge najpomembnejše stvari v življenju – ljubezen, vera, rast, svetost – razkrivajo počasi in nepopolno. Ne naznanjajo se z ognjemetom. Prihajajo nežno, pogosto prikrite kot nekaj rutinskega.
Presenetljive svobode smo deležni, ko nehamo zahtevati, naj življenje živi namesto nas. Ko ljudem dovolimo, da so ljudje, ko dovolimo, da se načrti spremenijo, da včasih s težavo molimo, da gre pri ljubezni bolj za zvestobo kot za razkazovanje čustev, takrat se v nas nekaj zmehča. Nenadoma najdemo prostor za hvaležnost. Mir postane nekaj mogočega.
Katoliška modrost to že od nekdaj razume. Svetost je redko dramatična. Pogosteje gre za zvesto vztrajnost, krepost v vsakdanjem življenju, izbiro, da znova ljubimo, da ostajamo navzoči in zaupamo, da Bog deluje tudi takrat, ko se nič ne zdi izjemno.
In morda je prav to zares srečen konec: ne popolnost, temveč navzočnost; ne brezhibna radost, temveč globoko zadovoljstvo. In spoznali boste: znižana pričakovanja življenja ne omejujejo, pač pa naredijo prostor zanj.
Povsem iskreno: tale "razmeroma zadovoljno do konca svojih dni" se v resnici sliši kot zares milosti polno življenje!
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
