“Verjameva, da se je tumor zmanjšal zaradi molitev”

Mojca in Jože Dolšak sta starša treh odraslih otrok, pred nekaj leti pa sta postala tudi babica in dedek. Ko je Jože zbolel, sta pomoč in oporo našla v veri in dobrih ljudeh, ki jima stojijo ob strani. Sprehodili smo se skozi njune začetke, nato pa sta spregovorila o preizkušnji, ki jo živita.

Kaj vaju je najprej pritegnilo drug pri drugem?
Mojca: Srečala sva se v Leku, kjer sem delala pripravništvo. Imenitno se mi je zdelo, ker Jože izhaja iz družine 12 otrok, bil je praktik in vedno se je znašel. Veliko pa mi je pomenilo tudi to, da sem v sebi začutila, da ima vero. Pa še na isti dan imava rojstni dan!

Jože: To je bila ljubezen. Mojca je bila simpatična, malo prebrisana, samosvoja in ob njej sem se prijetno počutil.

Jože, kako je bilo odraščati z 11 brati in sestrami?
Jože: Lepo je bilo, veliko smo se skupaj igrali in pomagali drug drugemu. Starši so nas vzgajali v veri. Čutili smo tudi pomanjkanje – ne pri hrani, pri obleki pa že. Prve škornje sem dobil, ko sem bil star štiri leta – to je bila prva stvar, ki je bila samo moja. Vsako soboto smo hodili dobrih pet kilometrov do verouka. Tja smo hitro prišli, na poti domov pa smo se zaradi zanimivih dogodivščin zamudili tudi po nekaj ur.

Kateri trenutki v vajinem zakonu so bili najlepši?
Mojca: Ko sva se poročila, sem bila zelo srečna. Poročil naju je Jožetov stric, duhovnik. Spomnim se veselja ob zavedanju, da bova šla skupaj v življenje. Čudoviti trenutki so bili tudi rojstva otrok. Ko sva zaživela sama, sva obdelovala kmetijo in to se mi je zdelo krasno – bila sva svobodna. Tam sva živela osem let in življenje z naravo me je utrdilo v marsičem. Nikogar nisva imela blizu, zato sva se zelo opirala drug na drugega.

Jože: Najlepši trenutek zame je bil, ko sem Mojco vprašal, ali bi se poročila z mano. Nisva veliko razmišljala vnaprej, kako bo, ampak sva se veselila, potem pa sproti reševala, kar je bilo treba. Na tisti kmetiji sva živela v zelo stari hiši, v kateri je bilo mraz – pozimi je na hodniku zamrznilo ivje in se je kar lesketalo, ko si hodil tam gor. V lepem spominu imam tudi rojstva vseh otrok.

Mojca: Postala sem mamica in spraševala sem se, ali bom to zmogla in znala. Neka babica v vasi mi je dejala: "Vsaka mama ima v sebi materinski čut," kar sem vzela za svoje pravilo. Ker je Jože peti otrok po vrsti, je imel z dojenčki veliko več izkušenj kot jaz. Ko sem rodila, je prišla moja mama in je želela ostati nekaj časa, da mi bo pomagala, pa ji je Jože rekel: "Veste, jaz sem več otrok 'gor spravil' kot vi!"

Spomnim se, da sva šla na obisk k staršem, pa sva doma pozabila stekleničko za hčerko. Jože je opral steklenico od piva in nanjo nataknil dudo, pa je bila stvar rešena. Živela sva preprosto. Spomnim se naših prvih božičev, ko sva blagoslovila hišo in zmolila rožni venec. Zdelo se mi je, kot da sem v Betlehemu: v hlevu smo imeli živali, doma sva imela dojenčka … Res sva doživela veliko lepega.

Zdaj pa življenje prevrtimo naprej v leto 2021. Kako se spominjata dneva, ko sta izvedela za Jožetovo diagnozo?
Jože: Ko sem bil na pregledu, so mi povedali, da imam raka na črevesju, ki je velik, a se ga bo dalo operirati. Bil sem šokiran in nekako otopel, a zdi se mi, da sem hitro sprejel.

Mojca: Dan pred tem je mojo mamo ponoči zadela možganska kap in midva sva bila ravno pri njej, zato sem bila precej obremenjena s tem. Prišla sem domov, Jože je sedel na kavču in ko sem ga vprašala, kako je bilo na pregledu, mi je povedal, da ima raka.

Potem sem šla skozi vse faze sprejemanja resnice, a vedno sem verjela, da ima Jože posebne blagoslove. Pri petih letih je padel z višine in imel hudo poškodbo glave. Vsi družinski člani so molili zanj in je preživel. Ko sem izvedela za raka, sem trdno verovala, da ima Jože angela varuha, ki bo poskrbel zanj.

Novico sva dobila v velikem tednu in takoj sva povedala vsem bližnjim. Ves čas sva molila in tudi drugi so molili za nas. Nisem se spraševala, zakaj se je to zgodilo ravno mojemu možu, ampak sem sprejela.

Jože: Potem so sledile operacija in kemoterapije in to je bilo kar težko. Bilo je sredi poletja in Mojca me je peljala na kemoterapije. Na poti nazaj je bilo v avtu čez trideset stopinj, pa sem imel rokavice, ker me je tako zeblo. A operacija je bila uspešna in potem sem bil nekaj let popolnoma zdrav. Na preglede sem hodil čisto miren, brez strahu.

Mir je trajal štiri leta, potem pa se je bolezen ponovila. Kako vam je bilo takrat?
Jože: Na rednem pregledu so spet odkrili raka, a tokrat ne na črevesju, ampak na jetrih. Mislili so, da bodo lahko operirali, pa to ni bilo mogoče, ker je bil rak ovit okrog žile. Takoj so preklicali operacijo in začel sem s kemoterapijo. Če bi bila ta uspešna, bi pozneje lahko poskusili operirati, čeprav bi bilo to kar tvegano.

Ko sem drugič izvedel, da imam raka, je bil šok veliko večji in novica me je močno prizadela, še posebej, ker so mi povedali, da je resno in da ne morejo operirati. Zamislil sem se. To je bilo res težko. Tudi kemoterapije so bile veliko težje kot prvič in jih je moj organizem težko prenašal.

Mojca: Povedala sva tudi vsem njegovim in Jožetova sestra Jerica, ki živi na Nizozemskem, je predlagala, da bi vsak večer skupaj molili po Zoomu. Takoj sva bila za. Vedno sem se trudila, da smo doma molili, ampak potem včasih pozabiš … to pa je bila lepa spodbuda. Vsak večer se dobimo in molitev vodi Jožetova svakinja Zdenka. Priporočamo se Magdaleni Gornik.

Vsak dan posebej sem bila hvaležna, da sva ga lahko preživela skupaj, in tudi večerne molitve so nama dajale moč. V takih trenutkih se šele zaveš, kako je lepo, da izhajaš iz take družine, da nekdo pomisli na to, da bi molil zate. To je prineslo veliko olajšanje. Bili so težki dnevi, polni skrbi, ampak sva šla skupaj na kak sprehod in si malo oddahnila. Še vedno sem črpala iz vere, da je nad Jožetom poseben blagoslov.

Jože: S sestro in bratom sem šel tudi na Kurešček, ko je prišel p. James Manjackal. To je bilo posebno doživetje. Najprej je imel svoje pričevanje, ki se me je zelo dotaknilo, potem pa je imel blagoslov za bolne. To sem zelo močno doživel, čutil sem, kako po njegovih rokah name prihaja blagoslov. Prebral sem tudi njegovo knjigo in prepričan sem, da ne bi ničesar verjel, če ne bi bil bolan, tako pa se me je zelo dotaknilo.

Zelo sem bil vesel, ko so začeli ljudje moliti zame. Zaradi tega mi je bilo veliko lažje in sem čisto drugače začel gledati na življenje.

Mojca: Po vseh teh molitvah se je tumor zmanjšal in je bila operacija možna. Prepričana sem, da je bilo to zaradi molitev. Bila sva tudi na romanju v Rimu, ko sva se polna upanja vrnila domov, pa je bil operiran. V župniji smo imeli tudi Delavnice molitve in življenja, kjer sem prejemala veliko moči za soočanje s to preizkušnjo. Vsako delavnico smo zaključili z molitvijo za Jožeta in ostale, prijeli smo se za roke in skupaj zmolili.

Kako se je bolezen dotaknila vajinega odnosa?
Mojca: Nič več ni samoumevno, hvaležna sem za vsak trenutek, ki ga preživiva skupaj. Če sem odkrita, pomislim tudi na večnost. Zdi se mi, da te misli ne smem odrivati, po drugi strani pa postaja v mojih očeh nekaj še bolj svetega. Ko greva spat, se vedno naslonim na njegovo ramo, kjer ima vdolbinico, ki je "prostor zame". Po eni strani me je strah, da tega ne bi bilo več, po drugi strani pa vem, da bova skupaj v večnosti.

Vedno bolj sem hvaležna, da sva se spoznala, da greva skozi življenje skupaj. So pa tudi težki dnevi, ko je treba samo zdržati.

Jože: Zelo srečen sem, da sva še skupaj in da mi Mojca tako močno stoji ob strani in mi pomaga. V tem času sva se bolj povezala med sabo, lažje si odpuščava manjše nesporazume. Velikih zahtev pa tudi nimava. Hvaležen sem za vsak dan, ki ga še preživiva skupaj.

Mojca: Čeprav se to morda sliši izrabljeno, je z vero vse lažje. Jože je dober po srcu in ne vemo, zakaj je prav njemu dana ta preizkušnja. Že prej nisva potrebovala razkošja, da nama je bilo lepo, zdaj pa naju razveselijo še manjše stvari, na primer, ko je pred tedni zapadel sneg in sva lahko šla na sprehod v zimsko pravljico.

Kje črpata pogum in vztrajnost za vsak nov dan?
Jože: Operacija je bila uspešna, kolikor se je dalo. Šlo je za zahtevno robotsko operacijo, a je bil kirurški rob še vedno rakav. Ne vem, koliko časa bom še imel kemoterapije, morda vse življenje. Izročil sem se v Božje naročje. Tudi zdravniki in zdravila so samo orodje v Njegovih rokah.

Mojca: Veliko nama pomeni skupnost – občestvo. Mnogo lažje je, če nisi sam, in blagoslov je, da živiva v okolju, ki naju je začutilo. Imava prijatelja, ki naju je velikokrat poklical po telefonu in vprašal: "Gremo malo hodit?" Ko smo hodili, smo skupaj molili rožni venec. Veliko ljudi naju obišče. Prijatelji iz zakonske skupine nama stojijo ob strani. Jemljeva vsak dan posebej in doživiva veliko lepih trenutkov. Živiva v hvaležnosti za vse, kar nama je dano.

Jože: Upanje in vero, da se bo stanje izboljšalo, moraš imeti. Bog ve, kaj je zame najboljše, in v to zaupam. Vsaka preizkušnja prinese tudi nekaj dobrega – povezanost z ljudmi, drugačen pogled na življenje. Vse, kar je bilo prej samoumevno, zdaj ni več. Imam upanje, da bom tudi to premagal, in že zdaj sem hvaležen za čas, ki mi bo še dan.