“Na dnu sem,” je potožila Bogu – in po dolgih letih nehala piti

Francozinja Laurence je že pri šestih letih odkrila, da alkohol lahko prinese olajšanje, čeprav lažno. Kot drugi od šestih otrok v družini, ki ji je posvečala malo pozornosti, je začela piti na skrivaj, tako da je do konca spila pijačo, ki so jo drugi pustili. "Starši se niso razumeli in nam niso izkazovali nobene naklonjenosti. V tem ozračju fizičnega in psihičnega nasilja je alkohol blažil mojo bolečino."

Pri njenih 15 letih je oče zapustil družino. Mama se je komaj prebijala skozi mesec, otroke pa je puščala, da so se znašli sami.

Laurence se je odločila, da bo prevzela nadzor nad svojim življenjem, zato je pobegnila od doma. Preživljala se je s številnimi priložnostnimi deli, opravila je maturo in začela študirati pravo. Kljub naporom se je komaj prebijala skozi vsakdan. Prepisala se je na poslovno šolo, obenem pa delala s skrajšanim delovnim časom, da bi si lahko financirala študij.

Tistega obdobja se spominja z mešanimi občutki: "Nisem se prav dobro znašla," se spominja. "Prijatelji, s katerimi sem se družila, so veliko pili, jaz pa sem se jim pridružila. Spodbujali so me, ker sem po nekaj pijačah očitno postala zabavna." Da bi ublažila svoje rane in utišala pomanjkanje naklonjenosti, je vedno več pila, ne da bi se zavedala.

Kaotična leta je za nekaj časa prekinila ljubezen. Pri 29 letih, ko si je že ustvarila obetavno kariero na področju prava, je spoznala Pierra. Precej hitro sta se poročila in kljub njegovi bolezni – imel je raka – je verjela v srečno skupno prihodnost. "To je bilo šest zelo srečnih let, v katerih sem pila zmerno, za užitek."

Toda moževo zdravstveno stanje se je nato v nekaj mesecih zelo poslabšalo in 31. marca 1995 je umrl v njenem naročju. Pri 35 letih je postala vdova, njeno življenja pa je zopet začelo strmoglavljati.  

Mlada vdova se je po boleči izgubi znova zatekla k čezmernemu pitju. V enem letu je spila vseh 300 steklenic vina, ki sta jih z možem hranila v vinski kleti. Takrat je zares postala alkoholičarka: "To pomeni, da alkohol postane obsesija. Celotno življenje se vrti okoli njega. Gre za začaran krog: piješ, da pozabiš, da piješ."

Ob tem je naletela tudi na neprijetne posledice. Zaradi popivanja je končala na policijski postaji, izgubljala spomin in se soočala z vse večjo osamljenostjo. "Takrat je moja družina razpadala in nisem imela drugih prijateljev kot pivskih. Da bi navzven ohranjala vtis, da sem v redu, sem nazadnje pila le še doma, zvečer, stran od radovednih oči. Spat sem hodila mrtvo pijana."

Vse do dneva, ko so padle njene maske. Laurence se tega še danes živo spominja: 24. januarja 2009 je na velikem službenem srečanju z zunanjimi partnerji, kjer je bil alkohol nekaj običajnega, popila veliko preveč. Zgrudila se je na tla pred vsemi, kar je okoli nje povzročilo paniko. Toda nihče ji ni ponudil pomoči, šef jo je odslovil in preplavil jo je sram: vsega je bilo preveč.

Kmalu zatem se je Laurence nekega jutra spet napila in se odpravila proti postaji podzemne železnice. Nameravala si je vzeti življenje. Pot jo je vodila mimo cerkve in zvonjenje zvonov jo je zvabilo, da je vstopila. Versko življenje ji sicer ni bilo več blizu; obvezni obiski nedeljske maše in katoliška šola so ji vzbudili odpor in zaradi opažene vrzeli med besedami in dejanji je vero zavračala vse do moževe smrti. Nenadna izguba jo je nekoliko približala Bogu, a takrat še na precej nejasen način.  

Laurence si še danes ne zna povsem razložiti, zakaj je tistega dne vstopila v cerkev. Gotovo pa je bilo, da jo je pretresla duhovnikova pridiga: "Beži pred razuzdanostjo. Tvoje telo ti je bilo zaupano, namenjeno je Njegovi službi." To telo, ki ga je tako zelo uničevala?

V trenutku povzdigovanja se je slišala, kako odgovarja z ljudstvom: "Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le besedo in ozdravljena bo moja duša." V svojem srcu se je obrnila na Boga: "Poslušaj, na dnu sem, poskusila sem že vse, ne zdržim več, žogica je na tvoji strani."

Dolgo je ostala v molitvi, ganjena nad lepoto petja in pomirjena. Ko se je končno odločila oditi, so njene temne misli izginile. Šla je domov in izpraznila vsebino vseh preostalih steklenic v umivalnik. "Od tistega dne nisem več spila niti kapljice alkohola."

Njena pot zdravljenja in osvobajanja od alkohola je trajala približno deset let: psihiater, specializiran za odvisnosti, ji je pomagal, da si je odgovorila na ključno vprašanje: Zakaj pijem? Po vseh letih nemira je ubesedila potlačeno trpljenje (vključno s posilstvom v družini pri 16 letih) in našla mir.

V spomin na svojo mlajšo sestro, ki se je prav tako borila z alkoholom in si je pri 42 letih vzela življenje, se je Laurence odločila, da pusti službo in se v celoti posveti ozaveščanju in preventivi. Zadnjih 15 let potuje po vsej Franciji, pričuje s svojo zgodbo in svetuje vsem, ki so jo pripravljeni poslušati.  

V tem času je diplomirala s področja terapevtske pomoči in napisala več knjig. Ustanovila je francosko združenje Suhi januar, ki spodbuja k abstinenci oz. zmernemu uživanju alkohola. Kot prostovoljka dela v bolnišnici in nasploh večino stvari počne prostovoljno, v zahvalo Bogu, da jo je rešil. "Trajalo je leta, da sem začela ceniti darilo, ki mi ga je Bog poklonil na dan, ko sem želela umreti. Toliko mu dolgujem, kajne?"

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila francoska izdaja Aleteie.