Izkušnja prezgodnjega poroda jo je močno zaznamovala in vplivala na njen poklic babice

Romana Božnar Brzin je diplomirana babica, zaposlena na oddelku za bolne novorojenčke. Je žena in mama treh otrok. Pove, da ima zelo rada otroke ter da je "otrok po duši".

Rada hodi v cerkev in poskuša Boga postaviti na prvo mesto, saj pravi, da je to njena največja opora. "Imam občutek, da on 'drži mene', da lahko jaz držim tiste, ki so zaupani moji skrbi – doma svoje otroke, v službi pa tudi vse druge."

Svoj poklic doživlja kot klic in poslanstvo. Hkrati pravi, da je njen poklic tudi križ, ki ga nosi, z njo pa ga nosi tudi njena družina, saj je Romana odsotna tudi ob nedeljah in praznikih ter nočnih izmenah.

Ko je bila prvič noseča, se je soočila s prezgodnjim porodom, ki jo je močno zaznamoval.

Kako se spominjate rojstva svoje prvorojenke?
Že v nosečnosti sem slutila, da nekaj ni v redu. Takrat sem bila že zaposlena na oddelku za bolne novorojenčke v ljubljanski porodnišnici in sem imela nekaj znanja in izkušenj. Imela sem majhen trebuh, zato sem začela pritiskati na svojo ginekologinjo.

Ker je bila čuječa in izkušena, me je upoštevala in je otročka natančneje premerila. Videla je, da deklica hudo zaostaja v rasti. Hitro so me poslali v Ljubljano in presodili, da bo bolje, če jo s carskim rezom takoj porodijo in jo premestijo v inkubator.

Najina hči se je rodila v 33. tednu nosečnosti, približno sedem tednov prezgodaj in s prenizko porodno težo. Zame je bil to velik udarec, bila sem mlada, predstavljala sem si, da bo "vse lepo" in da bova domov odnesla "zalitega" dojenčka. Toda hči je bila tako izsušena, da je bolj spominjala na vesoljčka.

Najprej me je bilo strah za njeno življenje, potem pa, ali bo z njo vse v redu in ali bo imela kakšne posledice. Danes je hči zdrava, običajna 14-letnica, zelo inteligentna, športnica in skavtinja. Ponosni smo nanjo. A obdobje prvih tednov mi bo ostalo v spominu za vse življenje. Lahko rečem, da sem hvaležna za to izkušnjo.

Kako je ta izkušnja spremenila vaš pogled na starše v podobni situaciji?
Predvsem sem sočutnejša in modrejša. Šele s pomočjo lastne izkušnje sem zares razumela, skozi kakšno trpljenje gredo starši, ki se bojijo za otroka. Veliko mam nosi težke občutke strahu in krivde. Lahko odreagirajo tudi s šokom, izbruhi jeze ali otopelostjo, se izmikajo skrbi za otroka ali so pretirano zaščitniške. Nekatere lahko zapadejo v depresijo ali razvijejo anksiozno motnjo.

Če v pogovoru z njimi omenim svojo izkušnjo, imajo pogosto občutek, da jih res razumem. Ob tem pa je treba biti pazljiv. Namen podelitve izkušnje mora biti samo to, da dobijo občutek, da se da preživeti tako situacijo in da ni nič narobe, če se zjočeš in se počutiš resnično porazno … Ne smejo pa postati filter za odlaganje mojih stisk in travm.

Iskrenost mi je blizu. Če staršem ponudiš samo pocukrano zgodbo, se lahko počutijo še bolj same. Iskrenost te stane, da se izpostaviš v svoji ranljivosti. A verjamem, da je ravno v resnici moč, pa čeprav kdaj izpadeš šibak in preveč mehak.

Pri delu spoznavam tudi, da je ljubezen pomembnejša od zdravja, kar pomeni, da imaš lahko rad tudi bolnega, umirajočega otroka. Večkrat sem srečala starše, ki so se poslavljali od umirajočih otrok in so imeli neskončno ljubezni in hvaležnosti. Pomembno je, da jim zagotovimo pogoje, da se lahko v miru poslovijo od umirajočega otroka.

Imeli ste občutek, da ste bili "oropani" za zadnje tedne nosečnosti. Zakaj je to obdobje tako pomembno?
V zadnjem, najlepšem, tromesečju poteka proces navezovanja matere na otroka. Takrat se začne mama intenzivno pripravljati na novega družinskega člana. Začne si ustvarjati predstave o njem, kupovati oblekice, pripravljati sobico, opremo. Začne se psihično in fizično pripravljati na porod. To je psihološki in fiziološki proces, ki jo oblikuje.

Če se to obdobje nenadoma prekine, se proces navezovanja pretrga.

Kaj starši takrat najbolj potrebujejo?
Potrebujejo varen prostor, kjer lahko izrazijo svojo žalost. Tudi če otrok preživi, vstopijo v proces žalovanja, ker žalujejo za izkušnjo poroda, ki so si jo želeli.

Zelo pomembna je sočutna komunikacija brez vsiljevanja, kako bi se starši "morali" počutiti. Pomembno je, da dobijo informacije. Starše spodbujamo: sprašujte, napišite si seznam vprašanj. Pediatri so vešči v podajanju vzpodbudnih in hkrati realnih informacij.

Težava je, kadar starši iz različnih razlogov ne dobijo ali ne sprejmejo informacij. Takrat začnejo premlevati in se zatekati na internet in forume. To navadno poglobi njihovo stisko, saj nefiltrirane informacije privabijo še več negotovosti in strahu.

V svojem pričevanju omenjate stisko partnerja. Kaj doživljajo očetje in kako jim stojite ob strani?
Partnerji so zelo pomembni, pogosto so prvi podporni steber materi. Mame se v stresu spremenimo – veliko je solz in čustvenih viharjev, včasih pade težka beseda. Partner to pogosto "absorbira".

Moj mož je takrat pokazal trdno in preprosto vero. Povedal mi je, da je hči lepa, zahvalil se mi je, da sem jo rodila, in nikoli ni dvomil vanjo. To mi je zelo pomagalo. Po drugi strani pa sem bila na robu depresije, razvila sem anksiozno motnjo. Mož zaradi zahtevne službe ni imel veliko časa za naju, preveč sem bila sama in sem nespametno izrabljala čas. Prva dva meseca sem bila ves čas na internetu in brala raziskave o posledicah zahiranosti pri otrocih.

Kakšen nasvet bi dali staršem: kako naj drug drugemu stojita ob strani v takšni situaciji?
Oče naj vzame v zakup, da bo žena morda bolj napeta, morda bo veliko jokala in bo naporna. Poskušajte razumeti in se čim bolj vključujte v skrb za otroka: pogovarjajte se z medicinskim osebjem, povejte tudi za svoje stiske – ne bežite stran. Če ne gre drugače, naj poiščeta strokovno pomoč.

Svetujem tudi, da čustveno breme porazdelijo med različne ljudi. Malo naj se potožijo možu, malo kakšni prijateljici. Še najbolj si lahko med seboj pomagajo takšni, ki imajo podobno izkušnjo. Na našem oddelku se pogosto spletejo prijateljstva med starši nedonošenčkov.

Pomembno je, s kom se v takšni situaciji obdaš: nekateri se v takšnih situacijah ne znajo obnašati, sprašujejo neprimerne stvari, pretirano paničarijo. Takrat je prav, da se jih vsaj za nekaj časa izogibaš. Na oddelku starše spodbujamo, naj pridejo do zdravstvenega osebja. Na oddelku smo za pogovor s starši zadolženi vsi. Včasih lahko že en sam pogovor mamo spravi na pravo pot, da ne zabrede v depresijo.

Sta vidva izkušnjo pozneje predelala skupaj?
Iskreno rečeno – midva sva naredila veliko napak in sva ravnala povsem drugače, kot danes svetujem staršem na oddelku. V tistem času sem dostikrat čustveno reagirala in stresla stisko na partnerja, on pa je odreagiral z umikanjem.

Na srečo sva vseeno zvozila, ker se je razmeroma hitro pokazalo, da je hči bistra in da ni večjih posledic. Imela je sicer težave z očmi in dihali. Zelo hude težave smo imeli tudi s hranjenjem. Po dveh mesecih je začela zavračati mleko ...

Zaradi tega je tudi slabo napredovala na teži. Kar naprej smo bili po bolnišnicah zaradi prenizke teže. Od vsega skupaj je bila to še največja muka. Ampak ker je bila tako prisrčna po značaju, smo vse skupaj lažje prenašali.

Če so težave hujše in dolgotrajnejše, lahko takšna izkušnja zakon tudi pokoplje. Navadno oče ne zdrži več in mama ostane sama z zelo bolnim otrokom. Pri nekaterih pa se zakon prav zaradi preizkušnje še bolj utrdi.

Kaj je najtežji del vašega poklica – in kaj je v njem najlepše?
Najtežje je, ko se zdravljenje zaplete ali otrok umre, čeprav smo vsi mislili, da bo preživel. Takrat se pojavijo občutki nemoči, tudi če si vse naredil prav. Tudi mi, zdravstveni delavci, žalujemo za otročki. Starši izgubijo otroka, mi pa izgubimo dragoceno delo naših rok.

Ko se zdravljenje konča s smrtjo, se moramo sprijazniti, da so bili naši napori zaman. Vse muke, nega, skrb, trud in energija ... Takrat je na oddelku turobno. Poleg tega nam je hudo ob pogledu na žalujoče starše.

Naše delo je tudi izjemno odgovorno in psihično zahtevno. Ena drobna napaka ima lahko hude posledice za zdravje otroka, zato moramo biti nenehno zbrani – vse preveriti, ponavljati, se med seboj opozarjati. Največ mi pomeni, ko grem domov s čisto vestjo, da sem naredila vse, kar je bilo v tistem trenutku mogoče.

Najlepše pri mojem delu je povezanost s sodelavci. Res smo kot eno "pleme": vsi za enega, eden za vse. Vsaka skrbi za določeno število otrok in vedno se lahko zaneseš na kolege, da ti priskočijo na pomoč.

Kaj bi sporočili staršem, ki so danes v podobni situaciji, kot ste bili sami?
To, kar mi je rekla kolegica: "Zaupaj in veruj. Prepusti se." Te besede sem si ponavljala, ko mi je bilo težko. In še danes jih uporabim, ko sem v stiski.

Če bo pretežko, poiščite pomoč. Na koncu bo v redu, na tak ali drugačen način. Veliko trpljenja si povzročimo s tem, ko imamo v glavi, kako bi moralo biti. Ključ je v sprejemanju: sprejmi, kar se ti dogaja, zaupaj in upaj na boljše čase. Predvsem pa ljubi življenje.