Mlada zdravnica: “Prositi za pomoč je znak zrelosti, ne šibkosti”

Lucija Tolar je mlada zdravnica, specializantka anesteziologije. Njeno odraščanje je zelo zaznamovalo skavtstvo, kjer se je naučila prilagodljivosti, vztrajnosti in odgovornosti, kar ji dobro služi tudi na delovnem mestu.

1. Kakšen je za vas idealen začetek dneva? Se kdaj zgodi?
Nisem ravno jutranji tip človeka, zato je zame idealen začetek dneva tisti, ko se mi ne mudi preveč in mi ni treba hiteti. Vsekakor mora moje jutro vsebovati tudi skodelico kave iz kafetiere. Če je zunaj lepo vreme, je še toliko lepše. Taki dnevi se zgodijo – sicer ne ravno pogosto –, ampak sem jih mogoče ravno zato toliko bolj vesela.

2. Biti urejena je za vas pomembno, ker …?
Menim, da z urejenostjo izražamo spoštovanje do ljudi, s katerimi smo v stiku, in do okolja, v katerem smo. Sama sem rada urejena situaciji primerno – v vsakdanjem življenju ne kompliciram, za posebne priložnosti pa se bolj potrudim.

3. Preden ste postali zdravnica, ste bili skavtinja. Kako vas je skavtstvo oblikovalo in kaj vam pomeni danes?
Ko gledam nazaj, lahko rečem, da mi je skavtstvo precej dalo. Pogosto me je postavljalo iz cone udobja, kjer sem se učila potrpežljivosti, prilagodljivosti, vztrajnosti in zaupanja vase in v druge. Ob tem sem spoznavala svoje meje, do kod zmorem, in se naučila, kako se lotiti projekta ter ga izpeljati do konca.

Skavtstvo me je naučilo odgovornosti, preprostosti, jasne komunikacije in pomena zgleda – da človek največ pove s svojimi dejanji in s tem, kar je. Hkrati me je učilo bivanja v skupnosti, sprejemanja napak in zavedanja lastnih omejitev, pa tudi tega, kako in kdaj prositi za pomoč. Morda bi vse to najbolje povzele besede "Skavt se znajde". Skavtstvo je bila in ostaja odlična šola za življenje. Brez te izkušnje bi bila danes zagotovo drugačna oseba, zato sem zanjo iskreno hvaležna.

4. Ste specializantka anesteziologije. Kaj vas je vleklo v zdravniški poklic in kaj vas je usmerilo v anesteziologijo?
Že od malega me je zanimalo, kako deluje človeško telo. Vedno sem bila precej radovedna, v medicino pa me je pritegnila predvsem ideja, da lahko s svojim znanjem pomagaš sočloveku v trenutkih, ko to najbolj potrebuje. Zdi se mi, da sem prav to na koncu našla v anesteziologiji, ki je prišla precej nepričakovano, saj sem med študijem sprva razmišljala o drugih specializacijah.

Anesteziologija zahteva veliko odgovornosti, široko znanje, hitro presojo, mirne živce in timsko delo. Velikokrat naša vloga ni tako vidna, je pa precej ključna. Lahko si del srečnega začetka novega življenja, na primer ob nujnem carskem rezu, hkrati pa si včasih tisti, ki bolnika spremlja v najtežjih trenutkih.

5. Vsak dan se srečujete s težkimi življenjskimi zgodbami, poškodbami, boleznimi. Kako in kje se razbremenite?
Rada sem v naravi, sploh v hribih, tam si "prevetrim glavo". Če je kakšna res težka situacija, jo običajno predebatiramo tudi s sodelavci. Precej težko je, da bi popolnoma ločila delo in preostanek dneva. Velikokrat mi to uspe, vedno pa ne gre, saj sem le človek. 

6. Misel, ki vas spravi pokonci, ko ste slabe volje?
Med faksom sem si na poti na kolokvije ali izpite pogosto predvajala pesem iz risanke Mala modra lokomotiva: "Nobena gora ne ustavi te, nobena reka ni preveč deroča, strahu oblaki se razkade, zbežijo, v soncu se stopijo. Ne, ne ustavi se … Pa saj bo šlo!" In še zdaj me spravi v dobro voljo. 😊

7. S čim, kje in kako se duhovno napolnite?
Trenutno najpogosteje ob sodobni krščanski glasbi, ki jo najraje poslušam v avtu, posebej med daljšimi vožnjami. Takrat si pogosto vzamem čas tudi za kratko molitev.

Poleg tega dvakrat mesečno obiskujem žensko skupinico, kjer skupaj beremo knjigo Prenovljena v Gospodu in si med seboj podelimo razmišljanja ob prebranem.

8. Preizkušnja, za katero ste v življenju najbolj hvaležni, in kaj ste se iz nje naučili?
Ena večjih preizkušenj v mojem življenju je bilo obdobje študija medicine, ko sem se prvič resno soočila z lastnimi omejitvami, utrujenostjo in dvomi vase. K temu je prispevalo tudi usklajevanje študija z voditeljstvom pri skavtih, tako na lokalni kot tudi na državni ravni, kar je terjalo tudi kar nekaj odrekanja.

Takrat sem se naučila, da ne zmorem vsega sama in da to tudi ni vedno potrebno, ter da je prositi za pomoč znak zrelosti in ne šibkosti. Iz te izkušnje sem odnesla več potrpežljivosti do sebe in drugih ter spoznanje, da vztrajnost in mirnost pogosto pomenita več kot popolnost.

9. Radi tudi pojete – vrsto let ste peli tudi v zboru MPP. Kje se je rodila vaša ljubezen do petja?
Glasbo in petje sem imela rada že od malih nog. Baje sem v vrtcu tako rada pela, da je moja vzgojiteljica predlagala mojim staršem, da me vključijo v glasbeno pripravnico. Trenutno pojem bolj priložnostno – v kakšnem priložnostnem zboru, ampak veselje do petja ostaja.

10. Biti ženska je lepo, ker …
... mi dopušča, da sem pristna – da lahko pokažem nežnost, ranljivost in moč hkrati, ter da prav v tej celosti najdem svojo trdnost in mir.

Še več zgodb iz rubrike Ženska ženski pa najdete tukaj.