Duhovniki v nogometnih čevljih

Kdor je v teh dneh pogledal v športne dvorane v poljskem mestu Lublin in videl v reprezentančne drese oblečene moške, je na prvi pogled težko ocenil, da se pod dresi "skrivajo" posvečene osebe.

Nogometni turnir Euro Priest 2026, ki združuje vero, duhovniški poklic in šport, je letos že 18. leto povezal duhovnike evropskih držav. Pod zastavami svojih držav so se borili za naslov najboljše duhovniške ekipe na stari celini. V četrtkovem finalu je ta naziv pripadel Poljski, ki je premagala ekipo duhovnikov iz sosednje Hrvaške.

Na teh turnirjih svoje sposobnosti dokazuje tudi ekipa slovenskih duhovnikov, ki so že vrsto let povezani pod imenom Pax in so letos zasedli 10. mesto med 18 udeleženimi skupinami.

Kaj pomeni takšen turnir našim duhovnikom, je pojasnil eden izmed članov slovenske odprave, p. Matei Sentes, minorit: "To sodelovanje je zame pomembno na več nivojih. Najprej, da sem športno aktiven, da se družim z ostalimi duhovniki, je pa to zame tudi dopust in razvedrilo. Saj sem duhovnik, ampak sem pa tudi človek in zame je to druženje zares pomembno."

Ob tekmah se duhovniki udeležujejo tudi skupnih maš, molitev in srečanj, ki krepijo duhovno povezanost.

Na igrišču vlada prava tekmovalnost, toda bistvo prvenstva presega rezultate. Kot poudarjajo udeleženci, je nogomet predvsem sredstvo za evangelizacijo in stik z mladimi. Mnogi duhovniki so aktivni v župnijah, kjer organizirajo športne dejavnosti in tako gradijo zaupanje z mladimi, ki jih sicer težje dosežejo.

Uspeh pa ni v ospredju, tudi slovenska ekipa duhovnikov se zaveda, kam lahko sežejo. "Pomembno je, da igramo dobro, da se zavedamo, kam spadamo. Zavedamo se svojih pomanjkljivosti, v smislu starosti ekipe ali pa kondicijske priprave naše ekipe. Po tekmi, če rezultat ni takšen, kot si ga želimo, se tudi pogovorimo in potem gremo dalje. Naš uspeh je to, da smo zraven na teh prvenstvih, da lahko sodelujemo in se tudi tako povezujemo."

Posebno zanimiva je zgodba nekaterih duhovnikov in trenerjev, ki so bili nekoč tesno povezani s profesionalnim nogometom. Med njimi je tudi nekdanji reprezentant Hrvaške Mato Neretljak, ki je v preteklosti treniral duhovnike iz Bosne in Hercegovine.

Mnogi duhovniki priznavajo, da jim šport pomaga ohranjati ravnovesje v življenju. Nogomet jim omogoča sprostitev, krepi zdravje in ustvarja priložnosti za prijateljstva, ki presegajo državne in kulturne meje.

Euro Priest 2026 tako ni le prvenstvo v futsalu. Je pričevanje, da vera živi v vsakdanjem življenju, v gibanju, skupnosti in veselju. In je opomnik, da lahko tudi nogomet postane prostor srečanja z Bogom in bližnjimi.

Zgodba duhovnika Philipa Mulryna kaže, da niso samo duhovniki "prestopili" na nogometno igrišče, ampak je lahko zgodba tudi obratna. Potem ko je brcal žogo skupaj z Davidom Beckhamom, je zelenice zamenjal za cerkev, nogometno žogo pa za duhovniški plašč.

Kolumbijski misijonar v Kamerunu William Canon je pri svojem misijonarskem poslanstvu vsako nedeljo zbral več kot 60 otrok, da bi skupaj z njimi igral nogomet. Opazil je, da so nekateri več ur hodili bosi, da bi nato na blatnih in neurejenih igriščih z njim igrali nogomet. "Najprej posvetimo nekaj časa Bogu in evharistiji, nato z njimi igram nogomet. To je moja priložnost, da jim na takšen način približam Boga."

Ko je kolumbijski klub Independiente Santa Fe slišal o duhovnikovem delu, so mu podarili žoge in drese za vse otroke, o čemer je William Canon povedal: "Hvaležen sem Bogu, ki mi je dal priložnost, da lahko to počnem. In klubu, ki nam na takšen način pomaga. Sedaj lahko še naprej podpiram te moje fante."

Da je nogomet način oznanjevanja, pritrjujejo tudi slovenski duhovniki, p. Matei Sentes pravi: "Tako za nogomet kot za oznanjevanje je nujno potrebno, da duhovniki ostanemo v formi. Vedno znova moramo poglabljati svoje znanje, svoj odnos do oznanjevanja in le tako ostanemo v formi, da lahko oznanjevanje počnemo s svežino, ki je v današnjem svetu zares pomembna."