Oče in trije sinovi: “Korant je prinašalec veselja in dobrega”

Tone Horvat je mož, oče štirih otrok, pripravlja pa se tudi na službo stalnega diakona. A poleg vere in družine ima v njegovem življenju posebno mesto še ena močna navezava – koranti. Ali kurenti, kot jim pravijo drugod. Tone prihaja iz vasi Pobrežje pri Ptuju, danes pa z družino živi v Šentjurju (pri Celju).

"Eni rečejo kurent, drugi rečejo korant. Gre za isto masko, isti lik, razlika je v narečju. V vaseh okoli Ptuja se je bolj reklo korant, v mestu pa kurent," pojasni.

Njegovo navdušenje nad kurenti sega globoko v otroštvo. "Star sem bil kakšnih deset ali enajst let, ko so me prvič oblekli v koranta. Navdušilo me je," se spominja.

Čeprav doma niso imeli svoje oprave – korentije, navdušenje ni nikoli ugasnilo. "Vedno je tlela ta želja, da bi bil korant. Če sem si jo lahko sposodil, sem šel."

Pozneje se je naučil še pokanja z bičem – gre za poseben bič, dolg pet metrov. "Po svečnici so biči začeli naznanjati pustni čas. Takrat še ni bilo kurentovega skoka, to je prišlo pozneje."

Želja se mu je uresničila v študentskih letih. "Bratranec je prodajal korentijo. Takrat sem si jo nabavil – in sem korant."

Kot študent v Ljubljani je hitro poiskal priložnost, da se pridruži dogajanju na pustnem karnevalu. Od takrat je to stalna tradicija. Organizirano hodijo tudi na karneval na Reko, na Ig, na pustni torek pa zimo preganjajo po domačem Šentjurju. "Na Ptuj pa ne gremo, tam imajo dovolj svojih korantov," se nasmeje.

Ko Tone govori o tem, kaj ga pri korantih najbolj prevzame, postane njegov glas še posebej živ. "Zvonjenje. To me res očara. En ali dva koranta sta že nekaj, ampak ko jih je pet, deset … to te dvigne."

Pomemben del so tudi ljudje. "Korant je povsod lepo sprejet. Povsod so veseli našega prihoda. Ko vidiš nasmejane obraze, otroke, ki te vlečejo za dlako in zvonce … ko vidiš, da prinašaš veselje, radost, navdušenje, te to še bolj potegne noter."

Ljubezen do korantov je prenesel tudi na svoje otroke. "Vsi štirje fantje v družini imamo opravo," pove z nasmehom. "Fantje so od malih nog koranti, sta pa se nam že kdaj pridružili tudi žena in hči."

Ob tem se spomni zabavne anekdote s pustnega torka na radiu. "Našega najmlajšega so vprašali, koliko je star. 'Dve leti.' Koliko časa pa je že korant? 'Tli leta.' Po svoje je imel prav." 😊

Tone pojasnjuje, da ima korant stare, že predkrščanske korenine. "Gre za zelo star lik, verjetno praslovanski. Prvič je omenjen v ptujskih kronikah okoli leta 1780 kot tradicionalna maska. Začetkov pa ne poznamo."

A v tem ne vidi nasprotja s svojo vero. "Korant je morda res videti grozen, glasen, celo demonski, ampak vedno je odganjal zle duhove in prinašal dobro: rodnost v hlevu, srečo družini, zdravje, dobro letino." In poudari: "Ne častim koranta kot demona, ampak tisto, kar prinaša."

Prav v tem Tone najde povezavo s svojim življenjskim poslanstvom. "Ljudem hočem dobro. Hočem, da imajo srečo v družini, da se razumejo. To je blizu tudi mojemu poslanstvu kot vernemu človeku: Ko prideš na dvorišče in prineseš nekaj dobrega, ko vidiš veselje otrok, prinašaš veselje, kaj lepega zaželiš, takrat vem, zakaj grem v koranta."

Z vzdrževanjem kurentove oprave in z organizacijo skupinske udeležbe na festivalih je veliko dela, a Tone vztraja. Zanj kurent namreč ni le maska ali pustni lik. Je simbol veselja, skupnosti in oznanila dobrega. In prav zato ga ponosno nosi – z zvonci, s srcem in z namenom.