Ste osamljeni? Brž poiščite svoj “tretji plac”

Klasične televizijske serije, kot so Na zdravje, Seinfeld in Prijatelji, so bile nekoč neverjetno priljubljene z dobrim razlogom; in ta je isti, zakaj ljudje njihove ponovitve gledajo še danes. Nagovarjajo namreč našo prirojeno človeško potrebo po čustveni povezanosti, po občestvu in globokem občutku pripadnosti.

Ne preseneča, da vse tri serije pravzaprav temeljijo na "tretjem placu" – prostoru za srečanja, ki ga na Instagram profilu @genuinely.healthy označujejo kot "prostor za druženje, ki ni služba ali dom". V seriji Na zdravje je to bar, pri Seinfeldu restavracija in pri Prijateljih kavarna.

Začelo se je z refrenom uvodne pesmi serije Na zdravje: "Včasih si želiš nekam, kjer vsi poznajo tvoje ime … in se te vedno razveselijo …" Prijatelji so odgovarjali: "Na voljo sem ti!"

Uvodna pesem serije Seinfeld je brez besedila, gre pa za ustvarjalno basovsko frazo, ki se razlikuje od enega do drugega dela serije. Vsem tem klasičnim humorističnim serijam pa je skupna ena stvar: predstavljajo like iz različnih družbenih slojev, ki najdejo ljubezen, podporo in občutek pripadnosti znotraj jedrne skupine ljudi, s katerimi niso v krvnem sorodstvu – in velik del teh pomenljivih povezav se zgodi na "tretjem placu".

Zadnja epizoda serije Cheers je bila predvajana leta 1993, serije Seinfeld leta 1998 in serije Prijatelji leta 2004. Odtlej bi težko našli televizijsko serijo, v kateri se igralska zasedba redno srečuje na "tretjem placu" na tako pomirjujoče pomenljiv in predvidljiv način. V zadnjih dveh desetletjih so "tretje place" v resničnem življenju v veliki meri nadomestila družbena omrežja.

In ker umetnost posnema življenje (in življenje posnema umetnost), ni prav nič čudno, da raziskave ena za drugo kažejo, kako smo vsi strašansko osamljeni. Te misli so mi rojile po glavi lansko poletje, ko so prenavljali park v naši soseski, in kar ni mi bilo jasno, zakaj se počutim tako neobičajno osamljeno.

Takrat se tega nisem zavedala, ampak pogrešala sem pogosta nenačrtovana druženja z drugimi materami in njihovimi otroki, ki so se mi dolga leta zdela nekaj povsem samoumevnega. Nisem mogla ugotoviti, zakaj se počutim tako odtujeno, dokler nisem naletela na ta zapis:

V 20. stoletju so imeli naši stari starši svoj tretji plac – to ni bil dom, ne služba, ampak nekaj vmes: tam
je bilo življenje malce lahkotnejše. Brivnica, bližnja kavarna, trg pred cerkvijo, vrtna klopca, park,
knjižni klub, kartanje s prijatelji … brez zaslonov, brez urnikov, le znani obrazi in ležerni pogovori.
Tam so pripovedovali zgodbe, lajšali žalost, popravljali odnose, preganjali osamljenost. Danes smo to
nadomestili z neskončnim brskanjem po pametnih telefonih, v tišini. Morda pa ne potrebujemo novih
priročnikov za samopomoč. Morda pa znova resnično potrebujemo le tretji plac.

Sporočilo te preproste objave me je tako ganilo, da sem jo delila na družbenih omrežjih z naslednjim vprašanjem: "In kje je tvoj 'tretji plac'?" Vedela sem, da je moj že omenjeni park v naši ulici, kjer sem spoznala nekaj najpomembnejših prijateljic v svojem odraslem življenju. Imenitno pa se mi je zdelo prebirati o "tretjih placih" drugih ljudi.

Morda bo kakšna izmed naslednjih idej tudi vam pomagala odkriti ta pomemben občestveni vidik, Kathleen je namreč zapisala: "Če pomislim na življenje v majhnem mestu, je bila to morda trgovina z živili, ob nedeljah po maši pa prostor pred cerkvijo. Uf, kako otroci nismo bili navdušeni nad temi 'srečanji', toda za moje starše je bil to osrednji čas v tednu, ko so se lahko pogovorili s sosedi."

Karen je dodala: "V našem mestecu pošte ne dostavljajo po domovih. Vsako pošiljko moramo prevzeti na pošti. In ko smo tam, pozdravimo drug drugega in poklepetamo s poštnima uslužbencema, ki rada delita priboljške našim psičkom. Na sejah mestnega sveta je bilo dvakrat zavrnjeno, da bi imeli dostavo na dom. Meščani se radi družijo."

George je zapisal: "Ko sem bil otrok, je bil naš 'tretji plac' bližnji podhod. Danes so to druženja po sveti maši."
Ajani je dodala: "Knjižnica! Tam občutim toliko miru in veselja. In otroci se res veselijo, ko gremo tja!"
Regina je sklenila: "To je bila gugalnica na verandi moje babice. Vsi bratranci in sestrične smo sedeli skupaj, medtem ko so odrasli v hiši kartali. Včasih smo lahko opazovali nevihto!"

Ob branju vseh teh komentarjev sem se zalotila, da premišljujem o pomenu občestva. Edinstvena Božja troedina narava, Oče, Sin in Sveti Duh, je dejansko trajno občestvo. Nič čudnega ni, da ljudje, ki smo ustvarjeni po Njegovi podobi, izjemno trpimo, če smo osamljeni.

Torej, naj bo park, pivnica ali gugalnica na verandi: prosite Boga, naj vam pokaže vaš "tretji plac". Zagotovo boste veseli, da ste to storili!

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.