Z jadrnico na Antarktiko in čez Atlantik: “Privlači me divja narava”

Ko Marko govori o Antarktiki, ne govori toliko o novih podvigih in adrenalinu. Govori o tišini. O trenutku, ko se svet ustavi, ko veter utihne, ko kamera za hip pade iz rok in človek prvič zares sliši – nič. "Takšne tišine še nisem doživel. Nobenega zvoka. Nobene ptice. Nobenega valovanja. Samo led, skale in sneg," pravi.

Marko Magister, filmski ustvarjalec in fotograf, rojen v Argentini, a slovenskih korenin, je človek, ki je več kot polovico življenja na poti. Njegov dom so jadrnice, gorovja, ledeni zalivi in kraji, kamor večina nikoli ne pride. Pa ne zato, ker bi iskal nevarnost. Temveč zato, ker išče resničnost narave, njeno moč in krutost – takšno, ki razgali tudi človeka.

"Delamo dve stvari," pojasnjuje. "En del je bolj komercialen – naročniki so večja podjetja, industrija, snemamo procese. Druga pa so projekti, povezani z naravo, športom, ekspedicijami. Prvi del je bolj dolgočasen, a bolje plačan. Drugi je tisti, zaradi katerega to sploh delam."

Z ekipo, ki jo sestavljajo prijatelji in njegov brat, že več kot 15 let delujejo kot majhna produkcijska hiša. Zavestno majhna. "Velike ekipe me ne zanimajo. V gorah ali na jadrnici ne moreš imeti 50 ljudi. Tam moraš vedeti, s kom si."

Njihovi projekti so jih vodili trikrat na Antarktiko, dvakrat čez Atlantik, na jadrnice, v hribe, na kraje, kjer lepo vreme ni nikoli zagotovilo, varnost pa je vedno stvar presoje. "Veliko projektov je fizično in psihično napornih. Če greš z nekom za en mesec na jadrnico, moraš vedeti, da se res dobro razumemo."

Markova zgodba se začne daleč od Slovenije, a je z njo neločljivo povezana. Vsi štirje stari starši so bili Slovenci, ki so se po drugi svetovni vojni pred komunizmom umaknili v Argentino. Tako je slovenščina njegov materni jezik, španščine pa se je naučil šele v šoli. Njegov stari oče Ivan Arnšek – alpinist, plezalec in fotograf – je bil eden tistih, ki so slovensko ljubezen do gora ponesli v Patagonijo.

"Bariloche so zame najboljši kraj na svetu," pove Marko brez obotavljanja. Mesto, obdano z jezeri in Andi, je postalo nova domovina številnih slovenskih alpinistov. Tam je odraščal v družini s šestimi otroki, v stalnem stiku z naravo.

"Bili smo ves čas zunaj. V hribih, ob jezeru, na jadrnici. Počeli smo tudi stvari, ki niso bile najbolj varne. Mamo je skrbelo, oče pa je rekel le: 'Sam ne mi pol hodit jokat!'" 😁

Fotografija in kamera sta bili stalni spremljevalki otroštva. Stari oče je imel celo prvo fotografsko delavnico v Barilochah. "Kamere so bile vedno okoli nas. In nekako je bilo logično, da smo začeli snemati in fotografirati to, kar smo živeli."

Pri štirinajstih letih so s prijatelji svojemu projektu dali ime – BigAir (po smučarski disciplini, kjer smučar skoči in v zraku izvede obrate, salte ipd.). "Takrat smo se imeli za produkcijsko hišo. Seveda smo bili katastrofalni, ampak smo stvari jemali resno."

Ime je ostalo. Danes je BigAir sinonim za avtentične, surove, vizualno močne zgodbe z roba sveta. "Smešno je, da smo pri 14 letih dali ime, ki ga uporabljamo še danes. Ko smo pozneje iskali novo ime, nismo našli nič boljšega."

"Nikoli nisem imel šefa. In ne vem, ali je to dobro ali slabo. Ampak svoboda, da sam odločaš, kam greš, kaj snemaš in kako živiš – to je nekaj, česar ne bi zamenjal."

Ta svoboda pa ima svojo ceno: nepredvidljivost, stalno logistiko, nenehna potovanja. "Lani sem bil na približno 45 letalih. To ni vedno prijetno. Je pa del tega življenja."

Kaj ga vleče v te divje situacije? "Privlači me predvsem povezava z naravo, divjo naravo. Ko gremo na kraje, kjer ni nikogar in ničesar – to so trenutki, ki jih neprestano iščem in me motivirajo. Če so vremenske razmere zelo neugodne, zelo uživam v snemanju. S hriba moraš priti s čim boljšimi posnetki, čeprav je zelo slabo vreme. To mi je res izziv."

Njegova prva Antarktika leta 2023 je bila povezana s surfarsko ekspedicijo argentinskih bratov, znanih kot Gauchos del Mar. Cilj ni bil le šport, temveč opozorilo: Antarktika je ogrožena.

"Ogromen problem je kril – majhen rakec, ki je osnova celotnega ekosistema. Lovijo ga brez nadzora. Če izgine kril, se podre vse."

Film, ki je nastal in je bil letos predvajan na Festivalu gorniškega filma, ni le vizualni spektakel, ampak poziv k odgovornosti. Podpisovanje peticij, ozaveščanje, pričevanje o nevidnih grožnjah.

Na zadnjem potovanju je šel Marko na Antarktiko kot dodatna pomoč, imel pa je čas, da je lahko veliko snemal. En mesec na jadrnici – en teden plovba čez morje, dva tedna tam in spet en teden plovbe. Mednarodna ekipa. "Raziskali smo številne kraje, spali v zalivih, splezali na hribe, na katerih verjetno še nihče ni bil, 10 dni smo smučali, vreme je bilo neverjetno, temperature do 10 stopinj – zaskrbljujoče visoke za ta del sveta."

Nekateri deli Antarktike so postali prave turistične atrakcije. "Občutek ni prijeten."

Na prvi ekspediciji so se zadrževali predvsem na otokih, ki so izpostavljeni Pacifiku in zelo slabemu vremenu. "Otoki so vulkanski, skala in pesek. Ne to, kar si predstavljaš o Antarktiki. Kamni so leteli po zraku, jadrnica je nasedla, vse vrvi so se pretrgale."

"Tokrat pa smo bili na celini, tam je bilo vse ledeno. Kot na Himalaji, ki se dviguje direktno iz morja. Predstavljaš si ledeno puščavo, v resnici pa visoki hribi, ki šokirajo."

Najmočnejši trenutek zadnje ekspedicije je bil nepričakovan. Vzpenjali so se na goro. "Velikokrat sem snemal in zato sem zaostajal za skupino. Bil sem sam. Brez vetra. Nobenega gibanja, sneg zaduši zvok. Nič. Nastane taka tišina, da je kar čudno. Vau! Sliši se kot malenkost, a je bil zelo močan trenutek."

Na Antarktiki ni ptic v notranjosti, ni živali. Vse življenje je ob obali. "Ko greš stran od morja, je popolna praznina. In ta praznina te zadene."

Vedno je zanimivih tudi 1000 kilometrov morja med Argentino in Antarktiko, ki je eno najbolj nevarnih morij na svetu. "Vsakič, ko greš čez, je par dni, ko je noro. Jadrnica je kar skakala po zraku, vsi so bruhali."

"V divjih trenutkih imaš fokus, ker moraš snemati. Veš, da boš takrat dobil najboljši material. Zato nisi tako pozoren na slabe okoliščine, te so kot nekakšen filter. Ko pa malo pogledaš iz kamere, naokoli, ugotoviš, da je kar divje," smeje pripoveduje Marko. "Ti trenutki so mi všeč. Veš, da bo mimo. Si pa zelo vesel, ko spet spiš doma v postelji."

Prečkanje Atlantika se morda sliši zabavno, a je predvsem šola ponižnosti. "Vse, kar na jadrnici narediš, gre s tabo do cilja. Če kaj pokvariš, bo tako ostalo. Če se skregaš, ni pobega. Vse, kar storiš, ima posledico. Zelo zanimiva izkušnja. Koristilo bi, da bi vsi šli na jadrnico za kakšen mesec," smeje priporoča Marko.

Med drugim prečkanjem Atlantika so merili mikroplastiko v morju. "Samo dvakrat – nekje blizu ekvatorja – nismo našli plastike. Povsod drugod pa koščki ribiških mrež, barvna plastika. Sredi ničesar. To je bil najbolj žalosten del potovanja."

Morje ponudi samoto, ki zdravi. "Najbolj se spomnim nočnih straž. Ko si sam, vsi spijo, ti pa si tam – med nebom in vodo." Tudi zaradi te samote si želi nekoč Atlantik prečkati sam.

Na enem od podvigov, ki so ga zelo zaznamovali, pa ni bila v ospredju narava, temveč nadzor: snemanje v avtonomni pokrajini Šindžjang na zahodu Kitajske, pod stalnim policijskim nadzorom. Šli so snemat promocijski material, o tamkajšnjih režimskih ukrepih pa jih naročnik ni obvestil, zato nanje niso bili pripravljeni.

"Že na letališču je bilo takoj ob nas 30 policistov. Vzeli so nam potne liste. Policija v civilu je sedela z nami tudi, ko smo jedli v restavraciji. Če bi snemali brez dovoljenja, bi šli v zapor."

En teden brez interneta, brez občutka varnosti, neprestano v spremstvu policije. "Ko so videli, da res snemamo samo motorje, nam niso povzročali težav. Občutek je bil zelo čuden, en teden brez povezave s svetom, staršem sploh nisem povedal, kje sem, ker bi jih bilo strah zame."

"V Aziji se vedno čutil, da te ljudje sprejemajo, so te veseli. Tu pa smo čutili odpor, čutili smo, da sploh nismo dobrodošli in da samo čakajo, kdaj odidemo," se spominja te nenavadne izkšnje.

Marko vsaj šest mesecev na leto preživi v Evropi, od koder je večina njihovih naročnikov. Ko je v Ljubljani, rad hodi v hribe, ki so mu jih stari starši romantično opisovali, teče v Tivoliju, uživa v mestnem ritmu in obiskuje številne sorodnike. Ko je v Barilochah, gre med delom teč v hribe, jadrat ali kajtat po jezeru in se po dveh, treh urah vrne za računalnik – utrujen, a miren.

"Všeč mi je biti z ljudmi, všeč pa mi je biti tudi sam. V naravi. Potrebujem dozo samote."