Cenimo, ker nas prebirate. Še naprej bi radi širili lepe zgodbe in dobre novice. Vnaprej hvala za vašo pomoč. 🤝
V otroštvu sem veliko časa preživela ob teti Tinci, priznani šivilji. Njena delavnica je bila prostor miru, ustvarjalnosti in lepote. Opazovala sem dame, ki so v modnih revijah izbirale kroje, in se učila osnov šivanja. Najbolj pa mi je v spominu ostalo nekaj preprostega, a pomembnega: za vsako obleko je teta vedno znova vzela novo mero.
Pred kratkim sem zasledila pričevanje žene, ki je z možem prestajala težko obdobje. Terapevt jo je povabil k nenavadnemu razmisleku: naj na moža pogleda, kot krojač gleda na stranko. Krojač ne dela po starih merah, saj se človek nenehno spreminja. Brez nove mere obleka ne more prav pristajati. Ta misel me ni pustila pri miru.
Kako drugačni bi bili naši odnosi – v zakonu, družini, službi, Cerkvi – če bi drug drugemu vedno znova jemali "novo mero". Koliko ran, zamer in sodb nosimo v sebi, ker druge gledamo skozi boleče izkušnje preteklosti. Seveda je človeško, da smo ranjeni, razočarani, prizadeti. Toda če drugega vedno znova merimo skozi stare rane, ostajamo ujeti v bolečini.
Preteklosti ne moremo izbrisati. Lahko pa se odločimo, da ne bo merilo naše sedanjosti.
Božja beseda nam vedno na nov način razodeva Boga, ki nas pozna in nam vedno znova jemlje novo mero – ne gleda nas skozi naše grehe, temveč skozi svoje usmiljenje. In prav ponotranjenje Božjega usmiljenja do mene mi daje moč, da tudi sama gledam drugače. Psalmist pravi: "Slávi, moja duša, Gospoda, ne pozabi nobenega dejanja njega, ki odpušča vso tvojo krivdo, ki ozdravlja vse tvoje bolezni, ki iz jame rešuje tvoje življenje, te krona z dobroto in usmiljenjem." (Ps 103,2–4)
Osebno mi v podobnih stanjih zelo pomaga ponavljanje Božje besede, ne le razmišljanje o njej. Na ta način se moje stare poti v možganih prečiščujejo z učinkovito Besedo, ki ne preobrazi le mojih odzivov, pač pa mi prinaša mir. Zato menim, da vzeti novo mero najprej pomeni osvoboditi lastno srce, hkrati pa je to tudi dar bližnjemu, ki ga ne vklenem v njegovo preteklost, temveč mu pustim prostor za rast in spreobrnjenje. Še posebej takrat, ko zanj molim in obenem svojo nemoč izročam Bogu. Vzeti novo mero pomeni gledati z novimi očmi. Ne gre za naivnost, temveč za zaupanje, da pravičnost pripada Bogu, ne meni. In njegova mera je vedno boljša od moje.
Vabim vas, da začnemo prenovo lastnih misli. Ko bomo zamere zamenjali za nove mere, se bodo med nami zares uresničevale preroške besede našega velikega pesnika: "... da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak." Sicer pa: "S kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo."
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
