Po sinovi ozdravitvi prehodil Camino, nato je zbolel še sam

Večina romarjev, ki se odloči prehoditi znameniti Camino, se na ta podvig vsaj malo pripravi. A Mariborčan Anton Krepek je ta korak kar izpustil. Lahko bi dejali, da se je na najdaljšo, francosko vejo Camina, ki prek Pirenejev po 831 kilometrih pripelje do španskega mesta Santiago de Compostela, podal kar nekoliko nepremišljeno.

Nahrbtnik si je denimo spakiral na večer pred odhodom – namesto zanj priporočenih osmih kilogramov je tehtal dvakrat toliko –, večino stvari, ki jih je vzel s seboj, pa so mu posodili kar prijatelji. Nič presenetljivega, ko pa Toni, kot ga kličejo bližnji, nikoli ni bil niti pohodnik, kaj šele zagrizen hribolazec, vsakodnevno družbo pa so mu v tistem obdobju delale cigarete. 

A za njegovo odločitvijo, da se poda na pot, se skriva presunljiv razlog: velike preizkušnje njegove družine, ob katerih se mu kljub njegovi neusahljivi in nalezljivi dobri volji in optimizmu še danes zatrese glas. In četudi se na zahtevno romarsko pot ni pripravljal, ni niti za hip podvomil, da je ne bi prehodil od začetka do konca.

Ob tem je imel ves čas močno podporo žene Biljane, čeprav jo je skrivoma zelo skrbelo, kako se bo znašel in poskrbel zase v tuji deželi, ne da bi tekoče govoril tamkajšnji jezik, kaj šele znal kaj malega skuhati in si oprati oblačila.

Ko Toni govori o svoji nepozabni izkušnji Camina, jo začini s štajerskim narečjem, obilico humorja, in dobre volje. Že po nekaj dneh celodnevne hoje je na primer opustil misel, da bo naredil še kakšen ovinek in se v polnosti naužil lepot tamkajšnje pokrajine, kot velik ljubitelj fotografije pa ovekovečil kakšno osupljivo fotografijo več. Nemalo prigod, spominov in srčnih interakcij z domačini in preostalimi pohodniki je z napetim pripovednim lokom in razpleti, ki nasmejijo do solz, opisal v knjigi Camino – poklon Junakom 3. nadstropja.

19. junija 2014 se je življenje Krepkovih obrnilo na glavo. Sin Mateo, težko pričakovani otrok, je bil na morju s starimi starši, ko so Toniju in Biljani sporočili, da ima zelo visoko vročino. Nemudoma sta se odpravila k sinu na Hrvaško, kjer so po pregledu v bolnišnici zdravniki z 99-odstotno verjetnostjo potrdili, da ima Mateo levkemijo. "Takrat se je začela naša kalvarija."

Nadaljnji pregledi v mariborskem kliničnem centru so postavljeno diagnozo še potrdili in Mateo je začel boj z zlobnimi celicami, kot so takrat petletnemu dečku predstavili bolezen.

Hemato-onkološki oddelek v tretjem nadstropju pediatrične klinike v Ljubljani je za nekaj časa postal njihova nova realnost. "Oba z Biljano sva bila z Mateom od prvega do zadnjega dne zdravljenja. Bili smo drug drugemu v oporo." Kot pravi, marsikatera družine te preizkušnje ne zdrži, njih pa je bolezen še bolj povezala.

Že sredi hude preizkušnje se je Toni zaobljubil, da bo, ko sin ozdravi, prehodil znamenito romarsko pot Camino. "Moj Camino je bil v prvi vrsti obljuba samemu sebi, v drugi Mateu in v tretji vsem Junakom tretjega nadstropja (otroci z rakom, ki se ali so se zdravili na hemato-onkološkem oddelku v 3. nadstropju pediatrične klinike v Ljubljani, op. a.). Takrat nisem imel pojma, v kaj se spuščam."

Mateo je ozdravel in pet let po njegovi diagnozi je tudi Toni uresničil svojo zaobljubo. 19. 6. 2019 je začel z 19-dnevno hojo po Caminu. Toni je svoj težki nahrbtnik še "obtežil" z el kamenčkom, Mateovim izbranim kamenčkom z njegovim sporočilom. S seboj ga je nosil vse do 600. kilometra poti, ko ga je kot večina romarjev odložil na mestu, imenovanem Cruz de Ferro. "Ne samo, da je moj nahrbtnik postal fizično lažji, s tistim kamnom sem odložil tudi notranje breme."

Vso pot je s seboj nosil tudi dve želji: "Da bi bili kot družina več skupaj in da če rak še enkrat poseže v naše življenje, naj se spravi name. To je bila zame logična želja. Jaz sem močnejši in starejši, raje zbolim sam, kot da gledam trpeti svojega otroka. No, tudi ta želja se mi je izpolnila …"

Pol leta po prehojenem Caminu so namreč Toniju diagnosticirali pljučnega raka. Nič čudnega, da je na Caminu sopihal v hrib kot stara lokomotiva, ko pa je s seboj nosil skritega potnika, razlaga. "Med seboj si nismo ničesar prikrivali in tako je bilo tudi tistega dne, ko sem dobil diagnozo. Vsi trije smo se usedli za mizo in Mateu sem povedal, da sem tokrat na vrsti za borbo jaz, on pa me je opogumil z besedami: 'Tati, ti to zmoreš.'" Res je zmogel in iz napornega zdravljenja izšel kot zmagovalec. 

V Biljani je že od Mateove preizkušnje tlela želja, da bi tisto obdobje in z njim povezana občutja predstavila v knjigi, ki bi bila v prvi vrsti v pomoč, upanje in spodbudo staršem, ki bi se znašli v podobni situaciji. Povezala se je s Petro Škarja, ustanoviteljico in lastnico založbe 5KA, in po spletu naključij in tehtnem premisleku so se odločili, da zgodbo njihove družine predstavijo prek Tonijevega prehojenega Camina z dodanim Biljaninim vpogledom in doživljanjem sinove bolezni.

A proces pisanja je proti koncu prekinil velik udarec. Tokrat je diagnozo raka trebušne slinavke prejela Biljana in boj z boleznijo žal izgubila. "V naši družini imamo tako dve izkušnji zmage nad rakom in eno izkušnjo izgube v tem boju. Naj bo eno ali drugo, zagotovo je večja verjetnost ozdravitve, če ohranimo pozitiven pogled na svet." Dve leti pozneje sta Toni in Petra vendarle dokončala knjigo Camino – poklon Junakom 3. nadstropja.

Toni in takrat 13-letni Mateo sta se morala naučiti živeti brez ljubljene žene in mame. "Naučila sva se likati, kuhati, prati … Morda pa sem imel že na Caminu priprave na preživetje. V življenju se nam dogajajo čudne stvari, za katere si včasih misliš, ali so res potrebne. Pozneje ugotoviš, da se vse zgodi z nekim razlogom."

Ob danes že najstniškem sinu se še vedno kdaj uči potrpežljivosti, predvsem pa sta velika zaveznika in prijatelja. "V vseh teh letih ni bilo dneva, da mu ne bi povedal, da ga imam najraje na celem svetu, ni bilo dneva, da ga ne bi objel. Če pozabim, pride sam. Zelo sva povezana, rada se imava."

Na vprašanje, zakaj so tako težke preizkušnje doletele njegovo družino, nima odgovora.