Redovnica, ki je najbolj bolnim sporočala: “Vreden si”

Marijana Cope je bila še otrok, ko je njena družina zapustila rodno Nemčijo in v iskanju boljšega življenja prečkala ocean. Naselili so se v kraju Utica v Združenih državah Amerike, kjer jih ni pričakalo udobje, temveč trdo delo in vsakodneven boj za preživetje. Nova dežela je obljubljala priložnosti, a jih ni podarjala sama od sebe.

Marijana je že zelo zgodaj razumela, kaj pomeni odgovornost, odpovedovanje in zvestoba družini. Po končani osnovni šoli se ni mogla posvetiti sanjam ali nadaljnjemu šolanju, temveč je stopila na pot dela, da bi pomagala preživljati svoje domače. Prav v tej skriti zvestobi vsakdanjim dolžnostim se je v njenem srcu tiho, a vztrajno oblikovala globoka želja, da bi nekoč vse svoje življenje podarila Bogu.

Pri štiriindvajsetih letih se ji je ta želja končno uresničila. Vstopila je v red sester sv. Frančiška in v redovniškem življenju našla prostor, kjer sta se njena notranja gorečnost in izjemna sposobnost organiziranja lahko polno razcveteli. Marijana ni bila le pobožna redovnica, temveč tudi izredno praktična, razumna in pogumna ženska.

Nadrejeni so hitro opazili njeno sposobnost vodenja, zato je kmalu postala upravnica bolnišnice sv. Jožefa. Tam se je pokazalo njeno veliko in odprto srce. Sprejemala je bolnike, ki so jih druge ustanove zavračale – brezdomce, alkoholike in ljudi z obrobja družbe. V času, ko so mnoge bolnišnice izbirale le "primerne" bolnike, je Marijana v vsakem človeku videla Božjo podobo.

Leta 1883 je dobila pismo, ki bi večino ljudi navdalo z grozo. Pismo je prišlo s Havajev, prosili pa so jo, ali bi lahko negovala in oskrbovala bolnike z gobavostjo. Gobavost je bila takrat skoraj gotovo smrtna bolezen, ki je ne le telesno, temveč tudi družbeno uničevala človeka. Bolniki so bili izločeni iz skupnosti in zaprti v karantene, daleč stran od zdravih. Strah pred okužbo je bil tako velik, da se jim je le malokdo upal približati.

Toda Marijana v tem pismu ni slišala grožnje, temveč klic. Klic Boga, ki jo vabi tja, kjer je človeško trpljenje največje. Njene besede po prejetem pismu so bile preproste in jasne: "Željna sem dela. Šla bom k njim."

S šestimi bolniškimi sestrami se je podala na dolgo in negotovo pot. Na otoku so ji zaupali vodenje bolnišnice, ki je potrebovala tako red kot sočutje. Marijana ni prinesla le zdravil in organizacije, temveč predvsem dostojanstvo. Gobavcem je vrnila občutek človeške vrednosti. Skrbela je, da so imeli čiste sobe, lepo okolico in občutek doma, z njimi se je pogovarjala, jih tolažila in jih negovala. Njena navzočnost jim je govorila: "Niste pozabljeni, s svojo boleznijo niste kaznovani, predvsem pa v svoji stiski niste sami."

Tri leta pozneje se ji je pridružil danes dobro znani oče Damijan de Veuster, duhovnik, ki je svoje življenje tako popolnoma podaril gobavcem, da se je tudi sam okužil. Ko so bolnike preselili v popolno osamo na otok Molokaj, jim je Marijana brez obotavljanja sledila. Na Molokaju je ostala do konca svojega življenja.

Negovala je tudi očeta Damijana, ko je obležal na smrtni postelji, in mu stala ob strani z enako zvestobo, kot jo je izkazovala vsem drugim bolnikom. Vseh preostalih trideset let je preživela med ljudmi, ki jih je svet odpisal. Umrla je zaradi srčne kapi in se kljub vsakodnevnemu stiku z gobavci gobavosti ni nikoli nalezla.

Takšna skrb, kakršno je bolnikom namenjala sveta Marijana Cope, pomeni mnogo več kot zgolj zdravstveno nego. Za bolnika, še posebej tistega s težko, stigmatizirano boleznijo, pomeni vrnitev dostojanstva. Pomeni, da ni reduciran na diagnozo, na obolelo telo ali na strah, ki ga njegova bolezen vzbuja v drugih; pomeni, da je še vedno nekdo; človek z imenom, zgodbo, bolečino in upanjem.

Zgodovina in literatura nas učita, kako usodna je lahko odsotnost takšne drže. V Kafkovi noveli Preobrazba se Gregor Samsa po skrivnostni spremembi v hrošča ne zlomi le zaradi svojega telesa, temveč predvsem zaradi zavrženosti. Ko ga lastna družina ne zmore več gledati kot človeka, ko postane breme in sramota, se njegov obstoj izteče v tišini in osamljenosti. Kafka nas opozarja, kaj se zgodi, ko človeku odvzamemo pogled, ki v njem vidi osebo.

Marijana Cope pa s svojim življenjem kaže nasprotno pot; tudi najbolj iznakaženo telo skriva neskončno vrednost. Ko je gobavcem umivala rane, urejala njihove sobe in se z njimi pogovarjala, jim je v resnici sporočala: "Vreden si skrbi. Vreden si ljubezni. Tvoje življenje ima smisel." To je zdravilo, ki ga tablete in posegi ne morejo nadomestiti.

Prav zato je tako dragoceno, da nihče, ne glede na težo bolezni, njen videz ali strah, ki ga vzbuja, ni odrinjen. Bolezen že sama po sebi jemlje veliko; če ji dodamo še osamljenost in izključenost, ranimo človeka do jedra. Za vsakega bolnika ima neskončno vrednost pogled, ki ne beži, roka, ki se ne umakne, in srce, ki ostane.

Ljubezen ni dodatek k zdravljenju, temveč njegov temelj. Brez nje je medicina le hladna tehnika, z ljubeznijo pa neomejen prostor upanja. Kjer bolnik občuti ljubezen, tam tudi trpljenje ne ostane brez smisla in človek nikoli ne ostane sam.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, letnik 75, št. 5.