Česa nas lahko nauči zgodba Lepotica in zver

Zgodba je čudovita in se bralca oz. gledalca resnično dotakne. Lepotica in zver govori o najglobljih hrepenenjih naših src. Ime glavne junakinje ni preprosto Belle, ampak Lepotica. Mislim, da je to osrednja točka celotnega filma.

Lepota ima poslanstvo, da nas prebudi k resnični ljubezni in nas spodbudi, da stopimo iz sebe, da vstopimo v veliko božansko skrivnost. To se zgodi, ker je lepota božanska lastnost (torej, Bog ni le lep, ampak lepota sama). Vse, kar je lepo, odraža Njegovo podobo in nas privlači predvsem zato, ker nas privlači On. Ni naključje, da Avguštin vzklikne: "Pozno sem te vzljubil, Lepota, večno davna, večno nova, pozno sem te vzljubil!"

Belle je bila očarljiva, a nekoliko nenavadna mladenka. Živela je v oblakih. Njeno drugačnost je opazil Gastonov (zlobnežev) zvesti oproda; opazil je njeno dostojanstvo. Belle je poznala svoje dostojanstvo – in to je v veliki meri mogoče pojasniti z očetovo ljubeznijo do nje; navsezadnje vemo, kako pomembna je vloga očeta v življenju ženske. 

"Lepota je za nas skrivnost," pravi vaščanka. Ženska, ki razume lepoto, ki jo nosi v sebi, se jo nauči skrivati, saj ve, da jo bo le malo ljudi zares razumelo. Ve, da je nosilka skrivnosti, ki se ji je treba lotiti s spoštovanjem.

Zver pa je bil moški, ki se je, ker ni mogel ljubiti, zaprl vase in postal pošast – na tem mestu vidimo pomen moškega zgleda pri oblikovanju moškega, saj je velik del hudobije v prinčevem srcu posledica očetove krute vzgoje. Svoboda obstaja zaradi ljubezni, in ko se ta ne uresniči, našo notranjost prevzamejo pošasti. Da bi se princ osvobodil svoje pošastne oblike, se mora naučiti ljubiti, preden odpade zadnji list uvele vrtnice. "Ampak kdo bi ljubil zver?"

Gaston je simbol sebičnosti, samozadostnosti. Nikoli ne doseže ljubezni, ker ne razume, da ta zahteva pot zrelosti onkraj njega samega. Obtiči v privlačnosti, ne da bi napredoval k dobrohotnosti (želji, da bi bilo drugemu dobro) in še manj k zakonski ljubezni (izkušnji darovanja sebe, ki jo je Karol Wojtyla razložil v delu Ljubezen in odgovornost in jo še podrobneje razvil v Teologiji telesa).

Belle ve, da se je rodila, da bi bila ljubljena in ne bi sprejela ničesar manj kot Ljubezen zase, četudi bi po Gastonovih besedah ​​lahko končala sama, ker se ni obnašala kot druge ženske v vasi. Belle si je želela polnosti ljubezni in razumela je, da je huje od samote biti v družbi drugega iz obupa in stiske. Zato Gaston po njeno nima možnosti.

Ko Belle sreča Zver, je šokirana. A tu se ne konča. Išče svojo zgodovino, svoj izvor. Ko ženska, ki je razumela svojo lepoto, sreča moškega, odprtega za ljubezen (Zver si je želela ljubezni, saj bi ga karkoli drugega kot ljubezen za vedno ujelo v prekletstvo), se v življenjih obeh zgodi revolucija. Ali je na tej zemlji kaj lepšega od moškega in ženske, ki hodita po poti ljubezni? "Ljubezni se moramo oklepati. Nikoli ni lahko, a poskušamo."

Sprehajata se skozi svoje zgodbe in celita rane drug drugega. Življenju dajeta nov okus in smisel. Kot pravi del pesmi: "Zima se spremeni v pomlad, lakota v pojedino. Narava kaže pot, ni kaj več povedati. Lepotica in zver."

In ker je svoboda oblika ljubezni, Zver osvobodi Belle, da bi lahko rešila svojega očeta. Nauči se ljubiti in jo osvobodi. Ve, da bi ljubezen zbledela, če bi ostala z njim pod prisilo. In Belle se vrne, ker razume in ji vrača to ljubezen, ki jo osvobaja. Izkusita darovanje samega sebe. 

Belle je raziskovala lepoto Zveri. Ne zunanjo lepoto, saj ji ni imel ničesar ponuditi. Ampak z notranjo lepoto, lepoto njegove moškosti – zakoreninjeno v žrtvovanju, ki se pokaže v trenutku, ko je pripravljen tvegati svoje življenje, da bi rešil Bellino, ko ona, ki poskuša pobegniti, naleti na volkove.

Zver je raziskovala Bellino lepoto in to ji je odprlo srce za ljubezen. In ni bila le fizična lepota. Bila je lepota njene duše, njene ženstvenosti. Nežnost, s katero ga je obravnavala, njena ženstvena drža, zaradi katere je sprejel svojo vlogo moškega.

Bratje, zgodba nas vabi, da sprejmemo svojo moškost, svoje poslanstvo dajanja življenja, izziv ljubezni. Nato pa pogledamo ženske z zavedanjem, da se soočamo s čudovito Skrivnostjo in ne s predmetom, ki ga je treba uporabiti. Zanje ni nič manj kot ljubezen. Zanjo, žensko tvojega življenja, je vse vredno, celo spremeniti tvoje srce.

Sestre, to velja tudi za vas. Najprej sprejmite svojo ženstvenost, pustite, da vaša notranja lepota zacveti. Ne bojte se biti ženstvene. To pomeni, da ste ranljive. Ne v smislu šibkosti, ampak občutljivosti, da postanete dostopne. Nato cenite svojo ženskost, sprejmite čudovito Skrivnost, s katero vas je Bog ustvaril, in razumite, da ste bile ustvarjene za nič manj kot ljubezen.

Lepota ženskosti je vir zdravljenja za moškost. Lepota moškosti je vir zdravljenja za ženskost. Bog nas je ustvaril kot moškega in žensko. Nič ni lepšega od tega na tej zemlji! Lepota ima moč, da dvigne naša srca na nove višine! 

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila brazilska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.