Ko se nam na obrazu počasi začnejo izrisovati prve gube, se v našem življenju potihem pojavita dve poti: ena se strmo spušča v pritoževanje, zagrenjenost in obsedenost z izgubami, druga pa nežno zavija proti hvaležnosti, humorju, spodbudam in prijazni modrosti starejših.
Staranje samo po sebi je nekaj povsem nepristranskega; naš odnos pa določa, ali nam bodo leta otrdila srce ali poglobila modrost.
"Godrnjavost" se začne prikrito, z upadanjem telesnih moči, s kulturnimi spremembami in z občutki nelagodja zaradi sveta, ki nam nenadoma ni več znan. Ko nam razdraženost preide v navado, počasi otrdi duha.
Dostojanstveno staranje pa nasprotno priznava izgube na najrazličnejših področjih, ob tem pa ne dopušča, da bi te v zgodbi prevladovale. Sprašuje se, kateri darovi še ostajajo in kako jih lahko z odprtostjo sprejmemo.
Ta pojav je odlično razčlenil ameriški pisec in motivacijski govornik Zig Ziglar, ki godrnjavost opisuje kot razvoj t. i. psihoskleroze. Torej psiha, "um, duša, duh", in skleroza, "otrdelost" – otrdelost duha.
Psihoskleroza povzroča otrditev stališč, kar se razvije v sivo mreno duha in sklepno vnetje uma.
Ziglar zato ljudi spodbuja, naj pogosto opravijo "pregled od vratu navzgor … in s tem preprečijo smrdljivo razmišljanje".
Raztezanje in upogibanje
Za sklepno vnetje, artritis, zdravila za zdaj še ni, obstaja pa učinkovito sredstvo zoper to tegobo: raztezanje in upogibanje. Kar moramo početi za telo, moramo storiti tudi za um in duha – ga raztezati in upogibati.
V nasprotnem primeru začnejo srce, um in duh otrdevati in naposled postanejo povsem togi, podobni nekakšni lupini. Od tu pa ni več daleč do točke, ko vse skupaj postane nekakšna grobnica.
Ključne prakse
Med ključne prakse dostojanstvenega staranja sodijo selektivni spomin, ki spoštuje preteklost, ne da bi jo uporabljal kot orožje proti sedanjosti, humor, ki rahlja občutek lastne pomembnosti, in radovednost, ki preprečuje, da bi se naše srce skrčilo.
Predvsem pa dostojanstveni starostniki postanejo ljudje spodbude. Drugim izrekajo pohvale, širijo upanje in vlagajo v življenje onkraj samih sebe.
Dostojanstveno staranje namreč ni v tem, da se zdimo mlajši, temveč v tem, da močneje ljubimo, ter da namesto grenkobe in utrujenosti izberemo hvaležnost, čudenje in blagoslove.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
