Cenimo, ker nas prebirate. Še naprej bi radi širili lepe zgodbe in dobre novice. Vnaprej hvala za vašo pomoč. 🤝
Od mladostnice, ki je trpela za ortoreksijo in anoreksijo, do zadovoljne 32-letne ženske in mamice dveh malčkov. Zgodba Nike Grudnik je zgodba o tem, kako imajo motnje hranjenja lahko srečen konec, čeprav je pot do ozdravitve dolgotrajna in naporna.
Kako se je pri vas vse skupaj začelo?
Na začetku sem bila zelo pozorna na to, kaj pojem, zelo sem bila pozorna na sestavo hrane, na vsako podrobnost. Najprej sem, denimo, črtala belo moko in sladkor, nato skoraj vse vrste maščob in tako dalje. Vse se je vrtelo okrog hrane. Bila sem obsedena s tem, da moram jesti "prav" in seznam "prave hrane" je bil vedno krajši. To je ortoreksija. Vendar ortoreksija pogosto vodi tudi naprej, denimo v anoreksijo ali bulimijo. Pri meni je vodila v anoreksijo.
Kje je meja med tem, da se trudimo zdravo prehranjevati, ter ortoreksijo?
Meja je lahko zelo tanka. Vendar je bistveno to, da pri ortoreksiji lastna vrednost človeka temelji na tem, kaj, koliko in kdaj poje. Tako je bilo pri meni. Ni šlo le za zavedanje ta hrana je zdrava in ona ni, pač pa za občutke, ki so me ob tem prevevali. Če sem, denimo, po svoji presoji pojedla nekaj, kar je bilo absolutno nezdravo, potem sem se počutila slabo, umazano in tako dalje.
Premišljevala sem samo o tem, kaj se zdaj v mojem telesu dogaja. Imela sem občutek, da se moram nekako očistiti. Nekateri ljudje ta občutek, da se morajo očistiti, recimo dosežejo z bruhanjem. Meni to ni ustrezalo, čeprav sem poskusila. Zame je bila metoda "čiščenja" tek; po obroku sem denimo pretekla 10 kilometrov, da sem zadostila potrebi po ponovnem nadzoru.
Na kaj vse je vplivala vaša motnja hranjenja?
Na vse vidike mojega življenja. Preprosto sem lahko razmišljala samo o hrani. Na koncu je to vplivalo tudi na moje družabno življenje, saj se recimo v lokalu nisem niti dotaknila hrane, ki so jo prinesli na mizo, ker nisem vedela, kaj je v njej, katere snovi, kako so jo pripravili … Nisem več mogla nadaljevati s študijem, saj sem bila zaradi anoreksije preveč slabotna in se nisem več zmogla skoncentrirati.
Za kaj mislite, da gre v ozadju motenj hranjenja?
Na nek način gre vedno za perfekcionizem; osebe, ki so nagnjene k perfekcionizmu, pogosteje razvijejo motnje hranjenja. K njim so tudi bolj nagnjene ženske kot moški, še posebej mlade ženske. Gre pa tudi za napačno postavljene temelje lastne vrednosti. Če moja lastna vrednost, občutek, ali sem dobra ali ne, ustrezna ali ne, temelji na tem, katero hrano zaužijem, potem s hrano nimam povsem normalnega odnosa.
Kakšna je bila pot od ortoreksije do anoreksije?
Za ortoreksijo sem zbolela v prvem letniku fakultete, ko sem bila že polnoletna. Zato si tudi nisem pustila čisto nič dopovedati, čeprav je mama kar hitro začela opažati, da z mano nekaj ni v redu. Dolgo je trajalo in vedno bolj sem tonila, pridružila se je tudi anoreksija, torej da mi je drastično upadla telesna teža, izgubila sem menstruacijo in tako naprej. Stalno sem bila popolnoma izčrpana, nisem se mogla več osredotočati na nič, zato tudi nisem mogla nadaljevati s študijem.
Točka preloma je bila nekega dne, ko sem šla teč in sem nenadoma začutila neverjetno močan, t. i. eksistencialni strah, kot mu rečejo psihologi. Enostavno se mi je zdelo, da bom ostala tam na mestu in se nikoli več ne bom mogla vrniti domov. Panično sem poklicala brata, ki me je prišel iskat, ampak peš. Nekako me je uspel prepričati, da nama bo skupaj uspelo priti domov, in čisto počasi sva res prišla. Takrat sem se sama pri sebi odločila, da tako ne gre več naprej. Bi pa rada poudarila, da dokler se človek sam ne odloči, da bi se rad pozdravil, ga v to ne more prepričati nihče drug.
Kako so starši sprejeli vašo bolezen oziroma motnjo hranjenja?
Bila sta seveda zelo v skrbeh in vznemirjena, a dokler nisem sama ugotovila, da moram nekaj narediti sama s sabo, nista pri meni nič dosegla. Ko sem začela z zdravljenjem, smo se nekaj časa skupaj udeleževali psihoterapije, ki je bila težka za vse nas (verjetno tudi zaradi zelo ostrega pristopa terapevta). V bistvu pa so bili prvi koraki zelo težki, a tudi čisto konkretni: sama sebi sem dobesedno ukazala, da moram pojesti vsaj grižljaj hrane, ki jo nekdo postavi predme, čeprav denimo nisem vedela, kaj točno je njena sestava, kako točno je bila pripravljena in tako dalje.
Ko sem počasi začela mukoma spet nabirati kilograme, se je začelo dogajati to, kar sem v tuji literaturi zasledila kot okrevanje od stradanja. Enostavno sem začela toliko jesti, tako pogosto, da me je to popolnoma obsedlo.
Mama in oče sta se ustrašila, da sem zapadla v drugo skrajnost, prenajedanje, in sta bila čisto iz sebe. Sama pa tudi nisem zmogla vsega pritiska, zato sem se prostovoljno za deset dni odločila za hospitalizacijo na psihiatriji.
Kaj vam je najbolj pomagalo pri okrevanju in kaj ste pogrešali?
Ogromno sem o tem brala in raziskovala, iskala izkušnje drugih, informacije ... Osebno mi je najbolj pomagala terapija v tujini, ki sem se jo udeleževala prek spleta in ki je bila plačljiva, a starši so se seveda strinjali, da mi jo omogočijo. S tisto terapijo sem res prejela veliko razumevanja in tudi razlag posameznih stopenj okrevanja, kar je nekaj, česar v Sloveniji nisem zasledila ne pri terapevtih ne v literaturi ali drugih dostopnih virih.
Predvsem se mi zdi, da manjka razumevanja ne le poteka motnje hranjenja, pač pa tudi postopka okrevanja od stradanja. Stradanje namreč telo tako zelo izčrpa, da traja zelo zelo dolgo, da si od njega zares opomore. Ta postopek ima namreč ogromno nekih zapletov in dogajanja, tako na psihološki kot telesni ravni, in zelo mi je pomagalo, če sem lahko vse to razumela in da se tega nisem ustrašila. To mi je pri okrevanju zelo pomagalo in to bi želela deliti tudi z drugimi.
Ste zato odprli svojo spletno stran in profil na Facebooku, da svoje izkušnje delite tudi z drugimi?
Tako je. Ko sem bila bolna, sem zelo pogrešala dostopne vire v slovenščini, kjer bi drugi ljudje z osebnimi izkušnjami podelili svojo zgodbo. V ZDA je denimo ta tema dosti bolj splošno sprejeta in se o njej mnogo govori, pri nas pa čisto premalo. Zato se človek lahko počuti zelo osamljenega. Sem mnenja, da nam prav izkušnje drugih lahko zelo pomagajo pri razumevanju lastne situacije in okrevanju od motenj hranjenja. Zato sem se odločila, da sama drugim ponudim pomoč, saj imam izkušnje iz prve roke.
Predvsem delam na ta način, da z ljudmi, ki se soočajo z motnjami hranjenja, zelo podrobno razdelamo njihova prepričanja v zvezi s hrano, nato pa jih skušamo spremeniti v bolj pozitivna. Torej ozavestiti prepričanja, nato pa možgane pripraviti do tega, da bodo določene trditve preoblikovali v take, ki nam bolj koristijo in nas bolj podpirajo. Denimo, če nekdo pomisli: "Če pojem to hrano, se mi bo zgodilo nekaj slabega," moramo na ravni mišljenja, govora in tudi podzavesti spremeniti v: "Če pojem to hrano, bo z mano vse v redu." Gre za zelo močna in trdna prepričanja, ki jih spreminjamo tudi v postopku meditacije.
Kako nase in na svoje življenje gledate zdaj, ko ste ozdravljeni?
Pomoč, ki sem jo imela čisto na koncu, ko je bila moja telesna teža že kar v redu, mi je pomagala, da sem začela ceniti samo sebe kot osebnost, ne samo po takšnih in drugačnih dosežkih. Da sem dovolj vredna že sama po sebi. Poleg tega ne iščem več potrditve lastne vrednosti v drugih oz. v tem, kako se drugi odzivajo name. Moj steber lastne vrednosti je zgrajen in je moj, njegova trdnost ni odvisna od drugih. Prav tako nimam več nezdravega vzorca v smislu, da si moram mesto na tem svetu posebej zaslužiti.
Mesto na tem svetu nam vsem že pripada takoj, ko vstopimo vanj.
S hrano nimam več nobenih težav, lahko pojem karkoli kadarkoli, ne da bi imela zato občutke krivde ali da bi se mi zato vse podrlo. Izkušnje vsega, kar sem doživela, čeprav so bile zelo težke, so mi ogromno dale. Najbolj pa sem hvaležna, da je moje telo zdaj zdravo in da sem lahko rodila dva zdrava in živahna otroka.
Kaj bi svetovali tistim, ki se soočajo s trpljenjem njih samih ali bližnjega zaradi motnje hranjenja?
Zavedati se moramo, da je okrevanje zelo dolgotrajen proces, pri katerem morajo imeti bolnik in svojci ogromno potrpljenja. Nobenega koraka ne moremo kar pospešiti. Zdravljenje se lahko začne takrat, ko se oseba sama odloči, da se želi pozdraviti; ko prizna, da je z njo nekaj narobe in da tako ne gre več naprej.
Zdravljenje seveda vključuje tudi družinske člane, še posebej starše, saj se tudi motnja pogosto razvije zaradi neke določene družinske dinamike. Se pa da pozdraviti in potem zaživeti zdravo in normalno, tako da kar pogumno. Jaz sem dokaz za to.
