Miha Mišič: “Zame je največji privilegij, da sem lahko zraven ob vseh teh uspehih družine Prevc”

Družina Prevc nas je v zadnjih petnajstih letih pošteno razvadila. Celo do te mere, da se ob olimpijskem srebru Nike Prevc sprašujemo, ali res ni šlo bolje. Postali smo zahtevni, celo prezahtevni. Postavljamo jim cilje, o katerih lahko večje, finančno bolje podprte reprezentance z neprimerno večjim bazenom tekmovalcev le sanjajo.

Kako takšna pričakovanja dojema Miha Mišič, dolgoletni novinar in komentator RTV Slovenija, ki je večino teh uspehov pospremil na lastne oči in je letošnje olimpijske uspehe družine Prevc spremljal na prizorišču olimpijskih iger v Predazzu? "Slovenski narod je zelo zahteven. Ko so vrhunski rezultati, smo hitro nezadovoljni, če so rezultati malo slabši. Že četrto mesto, ki je sicer vrhunski rezultat, veliko ljudi odvrne od spremljanja posameznega športa."

Videli smo, da je bila Nika Prevc po prvi tekmi na srednji napravi zelo razočarana, kljub temu da je osvojila odlično drugo mesto. "Nikina ideja je očitno bila, da bo osvojila tri zlate kolajne, in kljub temu da je srebrna kolajna fantastičen uspeh, s tem ni bila zadovoljna in je to tudi pokazala. Želela si je več, in ko gledalci vidijo, da je ona žalostna, so tudi sami razočarani. Ne poznam človeka, ki bi bil razočaran nad drugim mestom na olimpijskih igrah. Šampioni pa so takšni, da razmišljajo le o tem, kako biti na vrhu in tam ostati. To je Nikina mentaliteta in pač ni zadovoljna z ničemer drugim, kar jo obenem dela vrhunsko športnico in šampionko."

Vzdušje na olimpijskih igrah je bilo ob uspehih slovenskih skakalcev vrhunsko. Biti del tega dogajanja v vlogi novinarja in komentatorja je za Miho Mišiča predvsem velik privilegij. Zlata medalja na mešani ekipni tekmi, Domnov naslov olimpijskega prvaka in srebrna kolajna Nike Prevc na srednji napravi so za Mišiča absolutni viški teh olimpijskih iger.

"Ob vseh uspehih moram, dokler sem v službi, ohraniti del razuma. Ne smem se popolnoma prepustiti čustvom in mora obstajati razlika med tem, kako jaz doživljam dogajanje na tekmi, in tem, kako ga doživljajo navijači. Ko pridem v svojo sobo in še enkrat premislim o tem, kaj se je zgodilo, pa lahko pridejo čustva na plano. Takrat tudi večkrat pokličem svojo ženo, ki je športna pedagoginja, in se skupaj pogovoriva o teh uspehih."

Pred desetimi leti je svojo dominanco pokazal najstarejši izmed leteče flote družine Prevc, Peter. Takrat je osvojil veliki in mali kristalni globus, zlatega orla in medalje s svetovnih prvenstev. Bil je nepremagljiv. Pred tem je na svojem računu že imel medalji z olimpijskih iger v Sočiju.

Marsikdo je takrat pomislil, da so ti njegovi uspehi neponovljivi, tudi Miha Mišič: "Nisem si mislil, da se lahko takšni dosežki ponovijo. A obenem me slovenski šport uči, da meje ne obstajajo. S sodelavci se večkrat pogovarjamo, da živimo v zlatem času, ko lahko uživamo ob uspehih slovenskih skakalcev. V tem trenutku se niti ne zavedamo, česa je Nika sposobna. Ona ni zadovoljna z ničemer drugim kot z uspešnimi skoki in s tem, da ostane povsem na vrhu."

Nika je ob prvih uspehih požela tudi nekaj kritik na račun svojega medijskega nastopanja. Zavedati se je treba, da je bila takrat stara šele 17 let. A Miha Mišič ob tem opozori še na nekaj drugega: "Športnik, ki začenja svojo pot, pozornost predvsem usmerja v športne dosežke. Šele ob uspehih pridejo zraven medijske obveznosti, obveznosti do pokroviteljev in podobno. Predstavljajte si, da po prvih uspehih do 17-letne punce pristopi novinar, jo začne spraševati o njenih dosežkih, obenem pa se lahko zgodi, da ta novinar nima pojma o skokih. Takrat moraš biti zelo spreten govornik, da odgovoriš kaj pametnega."

Zelo pomembno je, kakšen odnos skozi čas zgradita novinar in športnik: "Zdi se mi, da z Niko gradiva lep odnos. Imam občutek, da mi vedno bolj zaupa in da ve, da jo bom vprašal nekaj, kar je ne bo spravilo v zadrego. Da vzpostaviš takšen odnos, pa lahko traja dolgo. Jaz ne izhajam iz smučarskih skokov, nikoli se nisem ukvarjal s tem. Veliko se moram o tem športu sproti naučiti, da ne vprašam kakšne bedarije."

Tudi v družini Prevc so zelo različni sogovorniki, s čimer se strinja tudi Miha Mišič: "Peter in Nika sta v tem pogledu zelo podobna. Peter je bil na začetku precej zadržan in je sčasoma spoznal, kaj mediji potrebujemo. Vedno je bil zelo konkreten pri svojih odgovorih. Domen je zelo domiseln sogovornik, Cene je zelo odprt in se je odlično odrezal tudi v vlogi strokovnega sodelavca pri televizijskih prenosih. Nika je zelo podobna Petru, malo bolj zadržana. Vsak izmed njih je karakterno drugačen, a medijsko nastopanje pač pride zraven, kadar si uspešen in te v neposrednem prenosu spremlja 600.000 ljudi."

Našega sogovornika pri družini Prevc poleg tega, da so izjemni perfekcionisti, najbolj navdušuje to, da znajo ohraniti družino znotraj svojega intimnega kroga: "Ustvarili so svoj mehurček, v katerega nihče ne more priti. Če dam samo primer – družinska hiša je za družino in ta vrata morajo biti zaprta. Znotraj te hiše obstaja zaupanje, ki ga ne sme nihče porušiti. Družina Prevc ima ta vrata trdno zaprta, kar me pri njih zares navdušuje. Družina je temelj, je zatočišče, ki ga potrebuješ, kadar si vesel in kadar ti je hudo. Družina Prevc sicer govori o svojih občutkih, se deloma dotakne družine, a obenem v to celico, ki je temelj vsega, ne spušča nikogar."

To je temelj, ki ga mora spoštovati tudi vsak novinar: "Jaz mejo potegnem zelo daleč stran od tega intimnega kroga. Držim se načela, da če jaz ne bi želel, da nekdo poseže v moj intimni krog, tega ne bom raziskoval pri drugih. Novinarji pri svojem delu izvemo več, kot lahko povemo v javnosti. Srečo imam, da moj delodajalec ne stremi k temu, da bi se naši gledalci napajali s senzacionalističnimi novicami."

Olimpijske igre so se prevesile v drugo polovico. Miha Mišič skupaj s sodelavci počasi zapušča dolino Fiemme in iskreno pove, da mu gredo ob vprašanju, s kakšnimi občutki se bo vračal domov, kar kocine pokonci: "Vsak športnik sanja o nastopu na olimpijskih igrah, meni kot novinarju pa je poročanje z iger zagotovo karierni dosežek najvišje ravni. Že to, da sem del tega, je neverjetno. Ob koncu iger dobimo novinarji certifikate, podpisane s strani predsednice Mednarodnega olimpijskega komiteja. Ko sem bil prvič nominiran za delo na olimpijskih igrah leta 2008, je bil to neverjeten občutek, ki ga nisem doživel še nikoli. To je vrhunec poklicne poti."