Cenimo, ker nas prebirate. Še naprej bi radi širili lepe zgodbe in dobre novice. Vnaprej hvala za vašo pomoč. 🤝
Kako pa je z uporabo računalnikov in mobilnih telefonov pri naših otrocih? Jih težko prikličemo iz sobe zaradi njihovih nenehnih izgovorov, da morajo odigrati "samo še to rundo do konca"? O pasteh zasvojenosti s tehnologijo smo povprašali specialista klinične psihologije in doktorja zakonske ter družinske terapije dr. Miho Rutarja.
Razen redkih izjem imajo osnovnošolski otroci dostop do mobitela in računalnika. Kdaj prepoznamo, da so naši otroci zasvojeni s tehnologijo?
Starši to zelo pozno opazimo – bodisi zaradi svojih obveznosti bodisi zaradi tega, ker gre otrokom v šoli še vedno dobro. Sicer pa je znak za alarm takrat, ko začnejo otroci spreminjati vedenje: igrati ponoči, so neprespani, izpuščajo dejavnosti, so razdražljivi oz. tesnobni, če ne dobijo zaslona, popustijo pri šolskem uspehu. V skrajnih primerih lahko pride tudi do samopoškodovanja.
Ste naklonjeni prepovedi družabnih omrežij otrokom do 15. leta starosti?
Ukrep je vsekakor smiseln, ne vem pa, koliko se ga da izpeljati v praksi. Najstniki so tehnično zelo spretni in bodo zagotovo našli načine, kako obiti zaščite. Zato se je pomembno tudi pogovarjati in pomagati mladim, da postanejo kritični do vsebin in da krepijo svoje kapacitete samoobvladovanja.
A samo s pogovorom ne bo šlo, saj so algoritmi družabnih omrežij tako sofisticirani in agresivni, da najstnike močno pritegnejo in jih zapeljejo na pot, ki je sami v resnici ne bi hoteli izbrati. Pomembno je zavedati se, da je za najstnike zelo pomembno tudi druženje prek spleta, a treba je iskati varne načine.
V terapevtski praksi sem imel paciente, ki so nenehno "viseli" na družabnih omrežjih in svoje življenje primerjali s tamkajšnjimi podobami, kar je poglabljalo njihovo depresijo. Brez dvoma so ob tej primerjavi doživljali svoje življenje bolj "bedno" kot tisto iz virtualnega sveta. Tu leži vir tesnobe in depresije, tu se zdrava samopodoba ne more razviti. Otroci nimajo ne tako razvitih možganov ne izkušenj, s katerimi bi lahko presojali takšne reči.
Tudi v preteklosti smo sčasoma omejili alkohol in cigarete za mlade, ko smo ugotovili, da gre za nevarno početje. Pri uporabi tehnologije prihajamo do podobnih zaključkov, zato moramo to področje urediti. Seveda pa to ne more biti edini ukrep – tako kot si ne smemo zatiskati oči, da alkohol in cigarete po prepovedi niso prisotni med mladimi. Potrebno je tudi ozaveščati in podpirati najstnike na poti v odraslost.
Za otroke, ki razdeljeni po skupinah vsak za svojim zaslonom igrajo računalniške igre, se dogovarjajo o taktiki ipd., starši radi rečemo "vsaj družijo se z vrstniki". Je v tem kaj resnice?
Če najstnik s prijatelji igra računalniške igre in se o njih pogovarja, obenem pa se z njimi druži tudi v živo, s tem ni nič narobe. Precej drugače je, če cele dneve preživlja v sobi in se s svojimi prijatelji uspe povezati le prek iger, obenem pa opušča druge aktivnosti, krožke in hobije ali jih sploh nima, ne hodi ven in se ne druži.
Starši radi komentirajo: Saj ima virtualne prijatelje. Da, enega iz Nizozemske, drugega iz Indije – kaj ima od takšnih "prijateljev"?
Nekateri komentirajo, da starši otroke puščajo pred ekrani, da se jim ni treba ukvarjati z njimi. A to ni vedno res. Ko starši predlagamo kakšno skupno dejavnost, se otroci izgovorijo na to, da jim ni do tega ali da jim je dolgčas.
Za starše je to lahko prikladna rešitev, saj se otroci s tem lahko zamotijo celo popoldne, mi pa imamo mir. To je past, v katero se lahko hitro ujamemo. Dobro se je zavedati, da je pomembno graditi tudi otrokovo toleranco do dolgčasa, saj se le tako razvije ustvarjalnost.
Druga past je, da do potankosti organiziramo otrokov popoldan, otrok pa skače iz enega krožka v drugega. Tam je prisotna odrasla oseba, ki otroke animira in ti mu sledijo. Tu otrok ne ugotovi, kaj si želi, katere talente ima in kako vzpostaviti stike z vrstniki.
Ključno za razvoj je, da se otroci med sabo brusijo, dogovarjajo, tudi prepirajo. Starši nismo tisti, ki moramo zapolniti otrokov prosti čas in ga zabavati. Pomembno je, da zanj ustvarimo varno okolje, znotraj katerega se odpira možnost za avanturo, zabavo, igro in druženje s sovrstniki.
Smo pa tudi starši ogromno časa za ekrani. Dogaja se, da med pogovorom z otroki nenehno pogledujemo na telefon. Kaj s tem sporočamo svojemu otroku?
Zgledi vlečejo. Gotovo s svojim početjem pretirano uporabo mobitela normaliziramo, hkrati pa otroku subtilno sporočamo: Ti si le eden izmed dražljajev, v resnici mi nisi tako zelo pomemben. Čeprav otrok svojih občutij ne bo znal tako ubesediti, to ustvarja temeljno vzdušje v družini in hkrati temeljni občutek otroka o tem, kakšni so videti odnosi z bližnjimi in kje je njegovo mesto v družini. Otrok se začne spraševati, ali je staršem sploh pomemben in ali sploh lahko tekmuje z drugimi stvarmi za pozornost … V najbolj dramatični obliki je lahko sporočilo to, da je vseeno, če ga ni.
Kaj naj stori drugi starš, ki še ima nekaj zdravega razuma?
Prek neobsojujočega pogovora naj partnerju izrazi skrb: Poglej, opazil/a sem, da je sin prišel do tebe, ti pa si takrat po telefonu gledal/a neke nepomembne reči. Zdi se mi, da se ob tem otrok počuti tako in tako. Saj starši nismo slabonamerni, tako kot najstnike nas te stvari "potegnejo".
Starši moramo narediti samorefleksijo in sprejeti določene odločitve, npr. določimo prostor za telefone, kamor jih ob prihodu domov odložimo. Če bo kdo klical, ga bomo slišali, vse drugo pa je nepomembno in bo počakalo do večera ali naslednjega dne. Zgled je boljši od pridiganja.
Denimo, da imamo starši z otrokom sklenjen dogovor o času, ki ga lahko preživi ob računalniških igrah, on pa tega ne upošteva – se razburja, postane agresiven, žali, izsiljuje, da ne bo šel v šolo. Kaj storiti? Je na mestu kazen? Kakšna?
Raziskave kažejo, da so učinkovitejše naravne posledice, ki so smiselne in logične, otrok pa jih lahko poveže s svojim ravnanjem. Stvar je preprosta: če se ne zmore držati omejitev glede ure, to pomeni, da nima razvite kontrole, zato v tem trenutku ne more uporabljati telefona in moram jaz prevzeti kontrolo.
Otroku lahko ponudimo možnost vplivanja: določimo čas igranja igric in ko pride do prekoračitve časa, se mu za naslednjo epizodo iger ta čas šteje dvojno v minus. Ima torej možnost podaljšati ali ne.
Ko starši postavljamo omejitve, se pogosto ulovimo v past, saj je lažje izreči kazen, kot pa jo potem izvajati. Naj obvelja smiselno pravilo: manj je več. Treba se je dogovoriti za nekaj osnovnih pravil – koliko časa in na kakšen način bo kdo preživel na zaslonih, potem pa to res dosledno izpolnjevati. Kajti samo doslednost v vedenju obrodi željene učinke, ne kaznovanje takrat, ko "je šlo že čez vse meje" in z otrokom komuniciramo v nekem afektu.
Pomembno je, da dogovarjanja glede pravil in posledic ne vidimo kot boj za omejevanje, temveč kot priložnost za učenje samoumirjanja, samoregulacije, iskanje odnosa in skupno iskanje rešitev. To je v resnici življenje. Ubrati je treba svetovalni pristop: Tu si padel, kako si boš naslednjič pomagal, si ugotovil, kaj deluje in kaj ne, kako ti lahko jaz pomagam. Na koncu pa moramo priti do jasne meje in jasnih posledic.
Zakaj so otroci ob preveliki dozi zaslonov živčni in jezljivi?
Zasvojenost od zaslonov je močno biološka, saj se dopamin ob tako številnih dražljajih pomembno dvigne. Ko zapustimo zaslone, nam dopamin pade in to pomanjkanje doživimo v obliki tesnobe, nemira in iskanja nove "droge" oz. dopaminskega dviga, podobnega prejšnjemu. Če tega ne dobimo, nas to frustrira in iz tega izvira agresija.
Je v primeru otrokove zasvojenosti "razstrupljanje" mogoče opraviti doma ali je zdravljenje zunaj doma edino učinkovito?
Mamljiva je ideja, da bomo otroka poslali na "servis", ki bo rešil težavo, mi pa bomo kot družina zopet normalno funkcionirali. Kapacitete zunaj so omejene, po drugi strani pa se je treba zavedati, da bo otrok po vrnitvi iz odvajanja prišel v isto okolje. Raje ugotovimo, kaj v naši družini je krivo, da je prišlo do zasvojenosti in poiščimo rešitve.
Vprašajmo se, koliko energije lahko namenimo otroku, kakšne omejitve moramo zastaviti, koliko stika lahko ohranimo v burnih situacijah, ali znamo otroka pohvaliti in mu dati potrditev in ali ga lahko usmerimo v kakšne druge dejavnosti. Svojega otroka poznamo bolje kot nek zunanji strokovnjak, otrok nam tudi bolj zaupa, zato je dobro, da nastalo situacijo – če je to le mogoče – rešujemo sami.
Seveda pa je smiselno poiskati pomoč, če ugotovimo, da ne gre. Včasih je dovolj neko podporno spremljanje strokovnjaka, včasih je potrebno bolj intenzivno ambulantno zdravljenje otroka in družine, v skrajnih situacijah pa so programi, ki omogočajo začasno namestitev otroka v nekem bolnišničnem okolju, a hkrati s tem moramo tudi starši izpeljati svoj del naloge.
