V Medžugorju je dobil končni odgovor: “Duhovništvo je moj način, kako biti oče”

Ottmar Tovar Almanza je bil v duhovnika posvečen lani v nadškofiji San Antonio v Teksasu. Rodil se je v mestu Ciudad de México leta 1993 in tam živel do 12. leta skupaj z mamo, očetom in starejšo sestro; nato so se njegovi starši ločili.

"Njun zakon se ni izšel, zato sva z mamo prišla živet v San Antonio, ker je tukaj že dolgo živela vsa mamina družina: stari starši, strici, tete, bratranci in sestrične. Prišla sva julija 2005." Danes je duhovnik, ki v San Antoniu skrbi za latinskoameriško skupnost in dobro pozna njihovo zgodovino.

Ottmar tako pripoveduje o svojem duhovniškem poklicu: "Najprej in predvsem je to posledica Božje volje. Prepričan sem, da je vedel za mojo pot že takrat, ko me je ustvaril."

Sledil je proces, v katerem je Ottmar prepoznaval svojo poklicanost: "Poklicanost sem čutil globoko v sebi, zunanji dogodki pa so jo le še potrdili. Očitno je name vplivalo veliko stvari, najprej vera, ki sem jo prejel od mame. Študirala je teologijo, zato je zelo izobražena oseba, poleg tega pa ima močno osebno vero."

"Velik zgled sem prejel tudi od svojega prvega duhovnika, ki še vedno služi v mehiški nadškofiji. Bil je popolnoma predan duhovništvu, zaljubljen v Gospoda in Marijo, zaljubljen v Cerkev. Kot otrok sem želel biti kot on."

Ottmar se kljub ločitvi staršev ni nikoli oddaljil od Boga. "Mislim, da me je to še približalo Bogu. Moral sem sprejeti nekatere stvari in z Božjo milostjo dovoliti Gospodu, da me začne zdraviti."

"Obstajajo duhovniki in kolegi bogoslovci, ki prihajajo iz zelo katoliških družin, njihovi starši so poročeni že več desetletij in so odličen zgled zakona, kar je blagoslov. Hkrati pa lahko zaradi lastne izkušnje razumem tudi ljudi, ki prihajajo iz razbitih družin; to je rana, boleča situacija. Noben par se ne poroči z namenom, da bi zakon spodletel; nasprotno, poročita se z namenom, da ostaneta skupaj vse življenje."

Zadnja spodbuda, da se je Ottmar odločil za duhovniški poklic, je prišla iz Medžugorja. "Moj odnos z Medžugorjem se je začel že v otroštvu in po zaslugi svojega župnika sem izvedel vse, kar se je tam dogajalo. Tako sem odraščal s pobožnostjo do Marije, Kraljice miru, katere podobo smo imeli v župniji. Nisem pa vedel, da ima Bog zame načrt v povezavi z Medžugorjem."

Ottmar je bil v zadnjem semestru študija pastoralne službe in je bil le nekaj tednov oddaljen od diplome, ko se je zavedel, da je čas, da se odloči, kaj bo počel s svojim življenjem. "Odločitev o svojem poklicu sem odložil zaradi strahov. Resnica je, da sem se mu takrat upiral in si govoril, da me Bog nikakor ne more poklicati."

"Potem sem dobil priložnost, da grem v Medžugorje, kar so bile moje življenjske sanje. Moje prvo romanje je bilo marca 2016. In šel sem tja: šel sem vprašat Gospoda, ali je duhovništvo tisto, kar si želi zame."

"Vprašanje sem postavil med sveto mašo in odgovor je prišel naslednji dan. Ni bilo nič izjemnega; v življenju nisem nikoli doživel nobene nadnaravne izkušnje. Preprosto sem slišal pričevanje o spreobrnjenju Patricka in Nancy Latta, kanadskega para, ki je po zelo globokem srečanju z Gospodom prek sporočil Device zapustil vse."

"Patrick nam je povedal, da je bil zakrament spovedi tisti, ki je dokončno zapečatil to srečanje. In ko pripoveduje o svoji izkušnji, vedno prosi prisotne duhovnike, naj stopijo naprej, in jim nato reče: 'Vi imate ključe nebes; vi nam odpirate vrata. Zato je to, kar počnete, največja stvar, ki obstaja v vesolju.'"

"Ko sem to slišal, se je vse sestavilo kot koščki sestavljanke in vse se je sestavilo z željo, da bi naredil nekaj zelo velikega, nekaj, česar do takrat nisem poznal."

Istega leta je še enkrat dobil priložnost, da se vrne v Medžugorje. Prispel je avgusta in tam ostal štiri mesece. "To je bilo zato, da bi se duhovno pripravil na vstop v semenišče."

"Tu se je zares začelo moje spreobrnjenje, čeprav sem bil vse življenje zelo blizu Bogu, Cerkvi in ​​Blaženi Devici. To je bila moja pot do poglobljenega življenja vere in evangelija. Bilo je kot intenzivni tečaj v šoli Device Marije, saj mi je dala trdne temelje duhovnega življenja za to, kar bo Bog storil z mano."

Čeprav je Ottmar od najstniških let živel brez očetove prisotnosti, ga to ni ustavilo pri odkrivanju veličine očetovstva.

"Ko sem dopolnil 30 let, sem začel odkrivati, kaj očetovstvo je. Očitno nisem oče in fizično gledano nikoli ne bom, ampak v meni se je začel prebujati očetovski nagon, ki ga imajo vsi moški: želja po zaščiti, želja po dajanju življenja, želja po plodnosti."

"Zame je bilo to spoznanje, da je duhovništvo moj način, kako biti oče; ne bom se poročil ali imel svojih otrok, ampak to ni pomembno, saj bom imel veliko duhovnih otrok, imel bom priložnost, da jih vodim v duhovno življenje, v večno življenje."

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Katarina Berden.