“Če grem za Jezusom, moram nekaj pustiti, kar pa ni lahko”

Ob začetku postnega časa preberite pogovor z upokojenim mariborskim nadškofom in profesorjem dogmatike dr. Marjanom Turnškom – o pokori v okviru zakramenta spovedi.

Če je Bog ljubezen in odpušča, zakaj je potrebna pokora? Katere milosti prinese?
Pokoro potrebuje človek, ne Bog. Pokora ni zaradi Boga. Pokora je del pomoči grešniku, ki se je spreobrnil in želi popraviti svoje življenje, ga spremeniti. In ta sprememba se mora poznati na vseh področjih – zato potrebuje tako telesna kot duševna in duhovna dejanja pokore.

Pokora ima vedno dva namena – en vidik je zadoščevanje za žalitve, ki smo jih z grehi prizadeli Bogu in ljudem. Bog ne potrebuje zadoščevanja, a z njim izrazim, da mi je res žal. Tudi moj bližnji mi recimo odpusti, a mu vseeno pokažem, da sem mu za to hvaležen. Za spoved je že samoumevno, da popravim škodo, ki sem jo naredil z grehom. Za pokoro pa naredim še malo več, kot je direktna škoda, neko zadoščevanje, tudi za Cerkev, ker sem tudi njej naredil škodo, in to izrazim z molitvijo ali kakšnim drugim dejanjem. Ampak to potrebujem jaz, ne Bog ali Cerkev. Da celostno izrazim to svoje novo stanje.

Drugi namen pokore je zdravljenje časnih posledic greha, časnih kazni. Pri grehu poleg krivde poznamo še večne kazni (pogubljenje) in časne kazni. Pri spovedi Bog odpusti krivdo in večne kazni, ker tega niti človek niti občestvo ne moreta, časne posledice greha pa zakrament ne odpravi in to je naloga pokore.

Kakšno vrsto pokore lahko spovedancu danes naloži spovednik? Kaj je pri spovedi pokora in kaj nasvet?
Prav zaradi zdravljenja časnih posledic greha je prav, da se spovednik in spovedanec o pokori pogovorita. Ker ni vedno najboljša samo molitev – čeprav molitev vedno pomaga, če ni mogoče najti kaj učinkovitejšega.

Pokora mora biti takšna, da jo je spovedanec zmožen opraviti do prihodnjega obhajanja zakramenta sprave, torej ne more trajati več kot mesec dni, ker Cerkev svetuje mesečno spoved. Spovedanec jo mora biti zmožen opraviti tako moralno kot telesno – če se npr. nekdo spove greha sovraštva do sodelavca, za pokoro morda še ni zmožen dobiti naloge, naj se s tem sodelavcem začne pogovarjati, da bi tako tudi na čustveni ravni premagal sovraštvo do njega, ga pa lahko že začne v srcu blagoslavljati, ko ga vidi. Lahko pa si po posvetu doda še lastno pokoro, ko uradno pokoro opravi.

Nasvet sodi k širši obliki spovednega pogovora, duhovnega svetovanja, ne v samo spoved – ko se spovednik in spovedanec pogovarjata o stvareh, ki niso greh, so pa procesi, ki jih je treba zdraviti, ker lahko posredno vplivajo tudi na grešnost spovedanca. Recimo spovedanec za pokoro dobi tri dni tega in tega, nasvet pa je, da to podaljša, ampak zopet po posvetu, ne v neskončnost.

Pri pokori je treba upoštevati tudi, da se je v zgodovini spreminjalo družbeno okolje, fizična sposobnost ljudi; kmetje so bili bolj utrjeni, kot smo danes meščani. Če bi danes nekomu naložili pokoro, ki je bila v veljavi pred nekaj stoletji, je verjetno niti opraviti ne bi mogel.

Ali je pokora – podobno kot kesanje – veljavna tudi, kadar je "nepopolna", torej ne narejena iz ljubezni do Jezusa, ampak se zgolj "opravi"?
Uradnega razlikovanja med "popolno" in "nepopolno" pokoro ni. Neuradno pa lahko eden dobro opravi pokoro, drugi pa slabo. Že molitev, ki jo dobim za pokoro, lahko zrecitiram samo formalno, da jo odkljukam, ali pa v njej vzpostavim stik z Jezusom. Ni pa zato pokora neveljavna.

Je pa pomembno, da je pokora opravljena, ker spada v zakrament, je del zakramenta, čeprav se danes nahaja po odvezi in je to zato manj vidno. Če je nekdo ne opravi ali sam ve, da jo je nepopolno opravil, mora pri naslednji spovedi to povedati in potem spovednik presodi, ali mu bo naložil še kakšno pokoro za prejšnjo spoved.

Če si sami nalagamo (dodatno) pokoro – ali obstaja nevarnost, da bi s tem pozornost usmerili nase, ne na Boga?
Dobro je prečistiti lasten motiv za pokoro – ali sem v središču jaz in se (pozitivno ali negativno) vrtim okoli sebe ali je naslovnik pokore Bog ali drugi človek. Ne da sebi dokazujem, da sem nekaj zmožen narediti – moja pokora mora biti molitev v dejanju, Bogu v slavo in čast. Lahko zadoščujem tudi za grehe drugega, na duhovnem področju stopam v stik s tem človekom, moje zadoščevanje mu pomaga, da bo lažje prišel do stanja, da se bo Bogu odprl. Ampak spet je središče Bog, ne jaz.

Paziti je treba tudi, da pokora ne gre na mojo škodo. Vemo, da so si kakšni svetniki nalagali prehude pokore in ko so to spoznali, so prenehali. Na primer Ignacij Lojolski je tako pretiraval, da si je uničil zdravje, skoraj umrl, potem pa je v nekem trenutku spoznal, da to ni tisto pravo. Pokora je lahko tudi zloraba, mazohizem, izživljanje nad samim seboj, skrupuloznost, ki se nikoli ne konča. Zato je nujno, da se glede dodatne pokore – ali po zakramentu spovedi ali pokore na splošno zase in za druge – pogovorimo s spovednikom, duhovnim spremljevalcem, župnikom …

Mogoče so tudi zlorabe s strani tistega, ki nalaga pokoro. Recimo, če spovednik spovedancu naloži pokoro, ki je ta ni sposoben opraviti, in mu spovedanec pojasni, da take pokore ni sposoben, a mu jo kljub temu naloži, spovedanec take pokore ni dolžan opraviti. Ker spovednik mora slišati spovedanca, predstojnik mora slišati tistega, kateremu je predstojnik. Če predstojnik nalaga pokoro, je treba budno paziti, da ob tem ne pride do duhovne zlorabe nadrejenega položaja.

Janez Krstnik je klical k pokori, Marija povsod kliče k pokori – h kakšni in zakaj?
Tukaj gre za pokoro v evangeljskem smislu: spreobrni se, metanoeite, kar v grščini pomeni obrni se h Kristusu in hodi za njim, ne le v mislih, tudi v dejanju. Dobesedni prevod bi bil pojdi onkraj svojega uma. Ljudje smo poklicani iti prek samega sebe, ker smo sposobni presežnosti s pomočjo Svetega Duha. Kar pa je onkraj človeka, je Bog. Torej: pojdi od sebe k Bogu.

Če grem za Jezusom, moram nekaj pustiti, kar pa ni lahko. Apostoli so pustili družino, službo. To je pokora, to ni lahko, a je treba imeti motiv: zapustiti nekaj dobrega zaradi nekaj boljšega. K temu kliče Marija, to pomaga izboljševati svet, ampak ne brez Kristusa.

Celoten pogovor je bil najprej objavljen v reviji Božje okolje, 1/2024.