Preprosti postni sklepi, ki se jih lahko drži vsak izmed nas

Vstopamo v postni čas, ki vsakogar od nas vabi, da zlezemo iz svoje cone udobja in naredimo vsaj kakšno spremembo. Ne zato, da bi s tem dokazali, koliko zmoremo, pač pa zato, da bi s kakšno odpovedjo ali dejanjem, ko nam je vsaj malce neudobno, dali več prostora Božjemu delovanju v nas. Da pa ne bo s postom tako kot z novoletnimi sklepi – če so ti preveč velikopotezni, se jih več kot teden ali dva ne zmoremo držati – je tukaj nekaj predlogov, kako z majhnimi koraki in odpovedmi vsakodnevno vztrajamo na poti dobrega.

Navajeni smo, da si vsako minuto zapolnimo s hrupom te ali one vrste. V avtu poslušamo radio, na sprehodu podkast ali celo pregledujemo videe. Ko se usedemo na kavo, "skrolamo" naprej.

Kaj pa če bi si dali priložnost, da doživimo tudi tišino? Kaj če bi poskusili, kako smo živeli pred 20 leti, ko še ni bilo pametnih telefonov, ki bi nam zapolnjevali vsako minuto dneva?

Če se v avtu vozimo v tišini, s tem odpremo prostor notranjemu glasu, da lahko v miru kaj razmislimo ali predelamo. Na sprehodu bomo brez slušalk dejansko slišali šumenje vej, ptičje petje ali soseda, ki kliče psa. Odprimo prostor za tišino, s tem damo priložnost Bogu, da nam prek nje lahko spregovori On.

Za marsikoga je večer tisti del dneva, ko se lahko v miru usede na kavč in brez motenj pogleda kaj na televiziji, kaj prebere, resnici na ljubo pa marsikdo takrat zapolni svoje dopaminske primanjkljaje s "skrolanjem" po telefonu, ki je lahko tudi povsem brez pomena ali brez koristi – prsti drsijo po zaslonu, ne da bi sploh vedeli, kaj in zakaj gledamo.

Kaj pa če bi večerne ure dejansko izkoristili za pravi počitek, to je spanec? Pred tem pa bi še pol ure ali uro brali knjigo? Kako sveži in spočiti bi se zbujali, če bi bili toliko disciplinirani, da bi hodili v posteljo eno uro prej … Pojdimo prej spat, naše telo in naš um nam bosta hvaležna.

Za nekatere je to redna navada, marsikdo pa med tednom ne utegne hoditi k maši. A morda se lahko vsak odloči, da bo en dan v tednu našel prostor in čas, da se bo lahko udeležil svete maše. Morda je to zjutraj, morda proti večeru, odvisno od naših obveznosti.

A če se odločimo, da se npr. enkrat na teden odpovemo jutranji kavi v kavarni ali večernemu hitenju ter si vzamemo čas za sveto mašo, bo našo dušo preplavil mir in tudi vse drugo se bo znašlo na pravem mestu. Če je priložnost, lahko izkoristimo čas tudi za postno sveto spoved.

Ali je res potrebno, da gremo v trgovino vsak dan ali bi s tedensko nabavo špecerije prihranili nekaj časa in tudi denarja? Ali je potrebno, da hodimo vsakodnevno na kosilo ali malico, ali bi si lahko malico v službo prinesli tudi od doma? Res potrebujemo to igrico, novo aplikacijo, nov pripomoček ali karkoli drugega, kar ni nujno, si pa s tem zapolnimo občutek, da imamo nekaj novega in "sijočega"?

Bi namesto tega raje investirali v aktivnost, ki nas bo obogatila, ali podarili delež sredstev v dobrodelen namen, saj je priložnosti za pomoč zares ogromno? V vsakem primeru bomo dali od svojega obilja, s tem pa lahko pripomoremo k dobremu za koga drugega.