Alenka Tetičkovič: “Materinstvo je vloga, ki jo študiram vsak dan znova”

Alenka Tetičkovič je iskriva sogovornica, ki se v življenju posveča različnim vlogam kot igralka, doma pa že vrsto sezon nosi vlogo mame. Z njo smo se pogovarjali tudi o novem filmu Exodus 1945: Naša kri, ki 20. februarja prihaja v kinematografe po Sloveniji.

Vaša igralska pot je živahno raznolika, sega od humornih do zahtevnih dramskih vlog. Kako danes gledate na svojo kariero? Katere vloge so vas kot igralko in kot človeka najbolj oblikovale?
Moja prehojena igralska pot se je začela zgodaj, z navdušenjem v osnovni in srednji šoli – v amaterskem gledališču, kjer smo igrali iz čistega veselja, ki me spremlja še danes. Igralstvo mi ni bilo dano samo kot poklic, ampak kot poslanstvo, ki ga opravljam z vsem srcem in po svojih najboljših močeh. Dana sta mi bila talent, ki sem ga razvijala z učenjem, in želja, da bi upodabljala duševna stanja različnih likov. Hvaležna sem, da se je ta želja uresničila.

V življenju sem igrala zelo različne like – od komičnih do zelo zahtevnih monodramskih. Liki so zame kot moji mali otroci, ki jih negujem in se z njimi rokujem, ko jih izvajam. Vsak me nauči nekaj novega o življenju, pokaže mi nove rešitve ali reakcije, na katere sama nikoli ne bi pomislila.

Veliko delam tudi z otroškimi in domišljijskimi liki v Lutkovnem gledališču Ljubljana, ki so mi izjemno blizu, še posebej imam rada "dobre čarovnice". Ne bi želela izpostavljati samo najbolj prepoznavnih televizijskih vlog, ker so zame tudi tiste, ki jih igram v gledališču, enako pomembne. Vse ostanejo z mano in z ljudmi, ki so jih videli.

Dopoldne ste veverica, zvečer Cvetka, vmes pa Alenka. Je težko tako preklapljati vloge?
Preklapljanje med vlogami je zahtevno, a je del profesionalnosti, ki se je naučiš z izobraževanjem in izkušnjami. Zame igranje ni samo ljubezen in hobi, ampak tudi poklic in odgovornost, zato se mi zdi zelo pomembno, da znam pri sebi urediti stvari tako, da me vloga nikoli ne prevzame do te mere, da iz nje ne bi znala izstopiti.

Vsak lik želim narediti čim bolj prepričljivo in ko začutim, da me publika popolnoma sprejme v tej vlogi, vem, da sem svoje delo opravila dobro. To je moj poklic: vživljanje v duhovno stanje likov, ki se oblikuje tudi skozi študij, pripravo, pa tudi fizično preobrazbo v maski. Skozi leta sem se naučila, kako v vlogo vstopiti in iz nje tudi pravočasno izstopiti, pri čemer mi je pomagalo tudi materinstvo, poslanstvo, ki traja ves čas. Je vloga, ki jo študiram vsak dan znova.

Kako vas je materinstvo zaznamovalo kot igralko in kot žensko? Kako uspete usklajevati družinsko življenje in kariero?
Kot mlada igralka sem včasih mislila, da se svet vrti okoli moje premiere in moje vloge. Otroci te naučijo istega – njihov problem je zanje največji na svetu. V nekem življenjskem obdobju pridejo na vrsto pomembne vsebine: družinski odnosi in kvalitetna prijateljstva, ki zdržijo tudi razseljenost in časovne (ne)zmožnosti.

Materinstvo je spremenilo moj odnos do dela. V življenju sem dobila vlogo, pri kateri sem hitro razumela, da mi na tečaju v porodnišnici ne bodo dali navodil, kako biti mama za vse življenje.

V filmu Exodus 1945: Naša kri upodabljate Milko Meršol, ženo zdravnika Meršola – žensko, ki se znajde v krutih zgodovinskih in moralnih okoliščinah. Kakšna je v teh trenutkih kot žena in mati?
Ko sem dobila ponudbo za to vlogo na avdiciji, je bil to zame nov, lep in velik izziv, ker gre za resnično osebo, ki je v kritičnih situacijah delovala tako, kot bi si želela tudi jaz. Pri njej najbolj občudujem zbranost, mirnost, močan intelekt. Milka je bila močna opora svojemu možu, skrbela je za štiri otroke in obenem zmogla dostojanstveno prenesti zahtevno, zmedeno situacijo.

O povojnem času debatiramo, odkar je minil. V nekem obdobju zgodovine je bila prioriteta ena zgodba, zdaj prihajajo tudi druge. V filmu gre za resnične dogodke in osebe: Milka Meršol je bila izjemno močna, poglobljena intelektualka, ki je svoje življenje darovala družini in vzgoji otrok. To tudi v tistem času ni bilo samoumevno. Lahko bi gradila kariero in se drugače zapisala v zgodovino, ampak se je odločila, da bo stala ob svojem možu, zdravniku, ki je v srcu čutil Hipokratovo zaprisego in dolžnost pomagati vsakemu človeku.

Gre za tragičen čas v zgodovini slovenskega naroda, ki je zaradi dogodkov po drugi svetovni vojni še vedno ranjen. Kako ste se pripravljali na to vlogo?
Z ekipo smo se v času vaj poglobili v zgodovinsko ozadje teh likov, v podatke o njunem življenju, o njeni družini, potem pa iz tega ven izluščili neka dejanska psihična stanja. Ko analiziraš zgodovinska dejstva, kaj se je zgodilo, skupaj s soigralci poskušaš narediti reakcije tega lika verjetne – zgradiš lik.

Ob tem moram omeniti veliko podporo Siposh produkcije. Njihovo vizualno delo je čudovito, kostumsko so zelo močni, delo poteka na visokem nivoju. V tem projektu se je od vsakega posameznika, ki je sodeloval v projektu: garderoberk, tonskih mojstrov, statistov … zares čutilo veliko entuziazma in ljubezni do dela. Neverjetna energija. Lepo je bilo tudi zato, ker je v filmu ob meni igral moj desetletni sin.

Kako kot igralka vidite odgovornost umetnosti, tokrat filma, pri ohranjanju zgodovinskega spomina in pri zdravljenju ran?
Ko sem bila mlajša, sem našla svoj odvod od zahtevnega študija in vlog v potovanjih. Še vedno jih imam izjemno rada, ker takrat najdem veliko tišine. Slovenija je moj dom in z veseljem živim tukaj, a prav na potovanjih sem začutila, kako majhni smo v primerjavi z drugimi narodi in svetom, kako pogosto se ukvarjamo z nepomembnimi stvarmi. Manjše, kot so skupnosti, težje se je pogovarjati v njih. Videla sem, kako večje nacije, kot sta Francija in Nemčija, spoštujejo svojo zgodovino – tudi bolečo – in o njej govorijo, da se ne bi ponavljala. Mi smo mlada in majhna država in o svoji preteklosti še vedno premalo odkrito govorimo.

Zame je pri zgodovinskem filmu pomembna predvsem umetniška in čustvena plat. Film lahko razgali resnico in pokaže, da v vojnah vedno najbolj trpijo mali ljudje. To sem čutila ob zgodbah iz druge svetovne vojne, vojne na Balkanu in tudi ob današnjih geopolitičnih konfliktih. Sama sem zelo empatična in me take zgodbe prizadenejo, zato jih ne morem gledati hladno ali politično. Mislim, da umetnost lahko pove zelo težke stvari na način, ki ni napadalen, ampak človeka osebno nagovori. Prek zgodb in likov se lahko vprašamo, kako bi se sami odločili. In če film vsaj malo prispeva k razumevanju, spominu in sočutju, je že naredil veliko.

V vašem liku je močno prisotna tema družine, zaščite, pripadnosti, strahu za svoje bližnje. Kako vi doživljate pomen družine?
Družina je osnovna celica življenja, kar še posebej čutim, odkar imam otroke. Kot mama bi vse slabo, kar se zgodi njim, najraje vzela nase, a hkrati vem, da tudi otroci rastejo v samostojne ljudi s svojo zgodbo.

Od moje primarne družine smo ostali še mama, brat in jaz. Starša sta se sicer ločila, a sem imela z obema v življenju lep odnos. Tudi z bratom si še vedno stojiva ob strani. Kar se je začelo kot bratsko-sestrska ljubezen, ki je izhajala iz interesov – brat je bil boljši v šoli in mi je lahko marsikaj pomagal – je postalo pristno medsebojno zaupanje.

Mama je bila in je še vedno moj steber. Ogromno mi je pomagala, ko sem dobila otroke. Hodila je z mano na snemanja in pazila na hčerko, jaz sem jo šla v garderobo podojit in nazaj delat. To so stvari, ki jih nikoli ne pozabiš. Če si kaj želim, si želim hoditi po maminih stopinjah in vračati to, kar sem sama prejela. Zame je družina prostor varnosti, podpore in ljubezni.

Kaj pa vam je dala vaša najbolj znana vloga sestre Franje poleg smeha in humorja?
To je bil zanimiv lik, pri katerem nisem pričakovala tako velikega medijskega odziva, kot sem ga dobila zaradi nje. Ljudje so vsak teden nestrpno pričakovali, da se bodo lahko nasmejali. Imeli smo izjemno ekipo in med nami je bilo veliko povezanosti.

Nadaljevanka se je odvijala v zdravniškem okolju in to mi je bilo poznano, ker je bil moj oče zdravnik in sem kot otrok hodila z njim v ambulanto in tam preživljala čas z medicinsko sestro. Prav medicinska sestra je prvi stik s pacientom in je zares pomembno, da je prijazna in potrpežljiva. Takrat sem dobila dve ponudbi za delo in po posvetovanju z očetom sem izbrala vlogo Franje. Pomembno se mi je zdelo, da pokažem, da je ona srce in duša oddelka. Vse skupaj je bilo ujeto v komedijo, ampak Franja je bila tista, ki je znala potolažiti, pomagati, poslušati.

Kakšno vlogo pa v vašem življenju igra vera?
Človek brez vere izgubi smisel. Veliko problemov je rešljivih z znanostjo, ki marsikaj pojasni, a brez zaupanja v nek metafizičen ustroj – zame je to Bog – človeku nekaj manjka. V ljudeh je od nekdaj obstajala ta potreba, in čeprav danes govorimo o dobi ateizma, verjamem, da je človek narejen zato, da v nekaj veruje. To je v nas že od začetkov človeštva. Zame sta tako Bog kot stvarstvo nekaj nedoumljivega in zdi se mi, da je pred tem treba biti ponižen.

Ne želim nikogar prepričevati, ker vsak sam najde svojo pot. Vsak človek v nekaj verjame – recimo v dobroto. Sama sem globoko verna in si želim, da bi se tej razsežnosti še bolj predajala. Verjamem, da vse pride ob svojem času.