“Pravo vodenje v družini se začne s prevzemanjem popolne odgovornosti”

Nejc Škoberne je mož – z ženo Mico sta poročena 18 let –, oče petih sinov (Jakoba (17), Bineta (15), Petra (12), Nika (9) in Filipa (5)) in doktor računalništva, ki se v zadnjem času veliko ukvarja s področjem vodenja. Pa ne samo z vodenjem svojega start-up podjetja, ampak predvsem s tem, kako sodobni moški vodimo naše družine in ali nam ta vloga sploh še pripada. Njegovo zelo zanimivo razmišljanje najdete v tokratni epizodi Moških skrivnosti.

Služba, žena, čas zase … Kako krmarite med vsemi prijetnimi in manj prijetnimi dolžnostmi vsakdanjika?
Že ko sva z ženo Mico stopila v zakon, sploh pa ko sva ustvarila družino, sem sprejel odločitev, da moj delovnik v povprečju ne bo presegal osem ur dela na dan. Ko sem začel svojo podjetniško pot, se včasih tega nisem čisto držal, sploh ko smo eno leto živeli v ZDA – spoznal sem, da največkrat zato, ker stvari nisem dovolj realistično načrtoval. Po naravi sem optimist in se mi še vedno včasih stvari "zalomijo" – podcenim, koliko časa mi bo kakšna stvar vzela in je na koncu treba "stisniti". Rad si tudi nakopljem preveliko raznih obveznosti, kar zagotovo ne pomaga.

Ravno v zadnjem tednu se mi je to po dolgem času spet zgodilo. Cel vikend sem moral delati, da sem izpeljal službeno obveznost. Je pa velika razlika, kako sedaj gledam na to. Včasih bi bil tak dogodek veliko jabolko spora med nama z ženo – ob njeni slabi volji in jezi bi čutil, da mi dela krivico – v smislu: "Saj delam po svojih najboljših močeh in žena me pač mora razumeti in potrpeti!"

V luči prevzemanja odgovornosti za vse, kar se dogaja v naši družini, na to gledam drugače. Moja dolžnost je poskrbeti, da take situacije preprečim, da se iz njih vedno česa naučim in da se v prihodnje ne ponovijo, saj povzročijo veliko stresa za mojo ženo in nasploh za celo družino. Te odgovornosti ne more prevzeti nihče drug kot jaz.

Prevzemanje odgovornosti je prvi korak k pravemu vodenju – če ne prevzamem odgovornosti za to, kaj se dogaja v naši družini, pomeni, da nisem vreden sledenja.

O moških krožijo številni stereotipi in miti. Katerega najbolj presegate, rušite?
Na svojem Facebook profilu sem enkrat lani zapisal: "Stereotipi imajo dve plati. Slabi so, če jih uporabljamo kot sodbe o posameznikih, saj s posplošitvami ustvarjajo predsodke. Dobri so, če jih razumemo kot začetne hipoteze ali vprašanja, saj lahko razkrivajo globlje, neočitne resnice o določenih skupinah ljudi."

Ena mojih lastnosti je, da imam razmeroma nizek prag za čustveno in fizično bolečino. Zobozdravnico vedno prosim, da mi da vsaj eno lokalno anestezijo, preden karkoli vrta. :) Predvsem včasih so me stvari zelo hitro prizadele, zelo pomembno mi je bilo, kaj si ljudje mislijo o meni – negativna čustva drugih ljudi glede mene mi povzročajo. Moja pot postati moški je bila zelo zaznamovana s preseganjem teh lastnosti – z razvojem zdrave čustvene odpornosti, ki je predvsem za moške zelo pomembna. Če ti stvari prehitro pridejo "do živega", težko nudiš varnost in trdnost svoji družini.

Ste prevajalec knjige Pot mladeničev z dekleti. Zakaj ste po vseh letih zakona začutili, da se podate v raziskovanje moške vloge v sodobni družini in družbi?
Oči na tem področju mi je leta 2019 odprl devettedenski program "Moške skupine", ki sem se ga takrat udeležil. Ugotovil sem, da sem v marsikaterem pogledu še vedno otrok, fant, in da je pred mano še dolga pot, da postanem moški v pravem pomenu besede.

Po 18 letih zakona sem imel občutek, da sva z ženo glede nekaterih stvari obstala na mestu. Skozi leta sva se udeležila številnih programov za zakonce in prav gotovo se je najina komunikacija skozi čas bistveno izboljšala. Ampak nekaj je manjkalo – to sem spoznal v okviru sedemtedenske delavnice Reforged Marriage (znova skovani zakon), ki sem se ga udeležil lani pomladi. Manjkalo je moje vodstvo, moje popolno prevzemanje odgovornosti.

Program vodi Giff Lasta, ki je tudi avtor knjige Pot mladeničev z dekleti. Počaščen in ponosen sem, da sem bil letos povabljen k sodelovanju v njegovem programu kot asistent, kjer skupaj z njim in še enim mentorjem vodimo 14 moških skozi podobno pot, skozi katero sem šel sam. Septembra letos nameravam podoben program ponuditi skupaj z njim tudi v Sloveniji.

Najbolj me motivira to, da imam pet sinov. Že samo zaradi njih moram ugotoviti, kaj pomeni postati pravi moški – da jim bom znal to posredovati naprej in pravočasno.

Koliko si moški danes še upamo voditi naše žene, otroke, družine?
Z moškim vodenjem se zadnje čase veliko ukvarjam. Je zelo delikatno, ampak tudi zelo pomembno področje, ker na njem stoji in pade vloga moškega v družini.

Vodenje se začne s popolnim prevzemanjem (objektivne) odgovornosti. Najprej zase, za svojo ženo in za svojo družino. To ne pomeni samo prevzemanje krivde, ko gredo stvari narobe – najprej pomeni, da moški začutimo, da je vse dogajanje v našem svetu naša stvar, da se nas tiče. Ko se žena in 15-letnik prepirata – ona mu očita neopravljeno delo, on ji nesramno odgovarja, kar jo še bolj podžge. Lahko si rečem "bosta že rešila", lahko pa se vpletem – ženo podprem, fantu pa postavim meje komunikacije z mamo ter poskrbim, da naloženo delo opravi.

A glede odgovornosti bi se še vsi nekako strinjali.

Problem v diskusiji glede moškega vodenja pa nastane pri vprašanju, ali moškemu vloga vodje, predvsem v smislu odločanja o družinskem življenju, pripada. Avtoritarni pogled pravi, da ja. Da je moški vodja po funkciji, ne po sposobnosti. In da se žena mora podrediti, tudi kadar čuti, da moževo ravnanje ni vredno sledenja. To mi ni blizu in je po mojem tudi v navzkrižju s spolno dinamiko med moškim in žensko.

Ampak kaj pomeni voditi v smislu sprejemanja pomembnih odločitev? Moja izkušnja je, da je dobro vodenje praktično nevidno. Ne sili, ne zapoveduje, ne prepoveduje. Ampak vabi, predlaga, spodbuja, usmerja, tudi izziva. Dobro vodenje ne povzroča "razpadov sistema" in konfliktov, ampak vzbuja občutek zaupanja, modrosti, željo po prepuščanju.

Predvsem pa dobro vodenje pomeni žrtvovanje sebe za dobrobit drugih. Služiti drugim. Če sprejemamo odločitve predvsem v dobro svoje žene in družine, ne pa v lastno korist in za lastne privilegije, smo vredni sledenja.

Kateri dogodek, preizkušnja v življenju sta vam dala najbolj misliti?
Razhod z dekletom, preden sem spoznal svojo ženo. Bolečina tiste izkušnje mi je življenje popolnoma spremenila in me odprla za to, da vidim veliko stvari zelo drugače. Odprla me je tudi za strpnost do vere in verujočih, kar je pred kratkim dokončno dozorelo tudi v lastno vero.

Kateri je vaš najljubši konjiček in zakaj?
Muharjenje na Soči, Idrijci, Tolminki. Zelo rad imam reke, jezera. Imajo poseben vonj, ki me zelo privlači. Izziv je prepričati ribo, da izbere tvojo muho. Dober občutek je prinesti domov ribe, ki jih lahko skupaj pojemo.

S čim, kje, kako in kdaj se duhovno napolnite?
Zelo me nagovarja moderna ameriška krščanska glasba. Skupina Hillsong, Cory Asbury in podobni. Zame ima izjemen čustven naboj in mi zelo pomaga pri "prepuščanju" Njemu.

Ste oče petih otrok, obenem se poklicno ukvarjate z IT-tehnologijo. Vas je strah, v kakšen (digitalni) svet vzgajamo naše otroke?
Strah ne, sva pa z ženo načeloma previdna. Naši fantje nimajo svojih pametnih telefonov do 15. leta in nekako gre. Mislim, da je sicer najhujše mimo in da so najbolj "nasrkale" generacije, rojene med letoma 2005 in 2015.

Sedaj je zavedanja o škodljivih vplivih pametnih telefonov bistveno več. Izziv postaja umetna inteligenca, ki neustavljivo spreminja izobraževalni sistem in delovna mesta. Seminarske naloge, ki jih morajo učenci narediti sami doma, nekako nimajo več pravega smisla. Potrebnih bo kar nekaj prilagoditev. Ampak to je človeška supermoč – prilagoditi se na vplive okolja.