Bog mu je napovedal: “Dopustil bom, da zboliš za rakom”

Juan Lamas je 44-letni Mehičan, rojen v kraju El Arenal v zvezni državi Jalisco, že 14 let pa živi v Oklahomi v ZDA.

Ko je imel 25 let, se je zaradi dela preselil v Kalifornijo. Takrat ni pogosto hodil v cerkev, vendar je veroval v Boga po izročilu staršev in starih staršev.

Nekoč ga je žena prišla obiskat v Kalifornijo. Ko se je vrnila v Mehiko, je Juana zajela globoka žalost. Depresija ga je pahnila v to, da se je za dva tedna zaprl v svojo sobo. Slutil je, da je za vsem, kar doživlja, demon.

"Takrat sem ga izzval in mu rekel: 'Vem, da to, kar čutim, prihaja od tebe, a ne boš me!' Toda od takrat je šlo še na slabše."

Kmalu se je žena lahko preselila k Juanu, vendar se njegovo depresivno stanje ni izboljšalo: "Zgodilo se je, da sem se jezil nanjo in pospeševal kombi z željo, da bi se skupaj z vso družino ubil. Moja žena mi je govorila: 'Ne delaj tega, Juan! Prosim, zaviraj!'"

Depresija mu je povzročala tudi težave pri delu in govorice so prišle do sorodnikov: "Nekateri so mojim staršem in tastu ter tašči govorili: 'Juan je zelo slabo, svojo ženo strada.' In tast in tašča sta mi jo hotela vzeti." Toda žena je ostala ob njem.

"Bog je dopustil, da je bila moja depresija tako huda, da je trajala približno štiri leta," pravi Juan. "Ko sem šel v službo, sem v avtu odprl okno in kričal k Gospodu: 'Če obstajaš, me ozdravi, ker se počutim grozno! Prosim, pomagaj mi! Ne poznam te, a te želim spoznati!' To sem vsak dan počel dve leti."

Nekega dne se je Gospod v Juanovem življenju močno razodel: "Odločil sem se iti v cerkev. Vstopil sem z ogromno željo po spovedi in zagledal moškega, ki je sedel v klopi, obrnjen proti oltarju."

"Nisem vedel, kdo je. Približal sem se mu in vprašal: 'Ali je tu duhovnik?' Odgovoril mi je: 'Vstopi, sin moj, čakal sem te.' Ko je to rekel, sem se razjokal in sedel poleg njega. Objel me je, kakor da bi me objel sam Bog, in rekel: 'Ne boj se. Demon je hotel, da se ubiješ. Toda Bog te ljubi in tukaj si. Povej mi svoje grehe.'"

"Takrat sem začutil, da je Jezus resnično živ, in začel sem svojo pot z Njim."

Od takrat je hodil na duhovne vaje, na maše za ozdravljenje, vsako nedeljo prejemal obhajilo, se pogosto spovedoval in začel brati Sveto pismo. A, kot je nekoč dejal neki duhovnik: "Bog ti ne vzame vsega naenkrat, ker bi lahko odšel. Zato je ozdravljenje prihajalo počasi, korak za korakom."

Juan je nekoč doživel presenetljivo razodetje: "Nekega dne sem molil in se pogovarjal z Jezusom, mu govoril, da ga ljubim, in se mu zahvaljeval, ko sem nenadoma zaslišal glas v sebi: 'Dopustil bom raka.'"

To ga je tako pretreslo, da je Bogu rekel: "'Veš kaj, Jezus? Z vsem spoštovanjem, ampak raje pojdi malo stran.' In začel sem govoriti z Marijo: 'Mati, nočem poslušati tvojega Sina. To, kar mi je rekel, se je slišalo zelo grozno.'"

Po kratkem pogovoru z Marijo je znova zaslišal glas: "'Dopustil bom raka, in to bo zato, da boš poveličeval moje kraljestvo.' V tistem trenutku je vse okoli mene izginilo in objela me je bela svetloba. Odgovoril sem: 'Gospod, če je to od tebe, potem naj bo tako, zgodi se tvoja sveta volja.'"

Bog je uredil, da so se Juan, njegova žena in otroci preselili v Tulso, kjer so že živeli ženini starši.

Junija 2023, skoraj dvajset let po teh notranjih glasovih, je njun sin Julián – ki si je že pri 13 letih želel postati duhovnik – odpotoval v Mehiko na obisk k sorodnikom. Tam je zbolel. "Poslali so ga nazaj. Ko sem ga zagledal, me je presenetilo, kako zelo je shujšal v samo treh tednih."

V bolnišnici so po preiskavah ugotovili, da ima raka. "Začeli smo jokati. Objel sem sina in molil zanj. Bogu sem rekel: 'Gospod, če to dopuščaš, naj se zgodi tvoja Božja in sveta volja.' In moj otrok je začel zdravljenje s kemoterapijo in obsevanjem."

Juan je Boga spraševal, ali je to rak, o katerem mu je govoril v preteklosti, a ni dobil odgovora.

"Ko je Julián ležal v postelji, suh, brez las, sem mu govoril: 'Kako bi si želel, da bi Gospod meni dovolil biti na tvojem mestu. Ljubim te in ne želim te videti takšnega.'" Tedaj je Bog začel ozdravljati Juliána.

Nekega jutra pa je Juan na svojem vratu opazil zatrdline. Po molitvi je začutil gotovost, da gre za raka, ki mu je bil napovedan. V bolnišnici so mu potrdili, da ima natanko isto vrsto raka, kakršnega je njegov sin pravkar pozdravil.

"Moja žena je začela jokati. Rekel sem ji: 'Na Boga se zanašamo že dvajset let. Jokajmo, kolikor je treba, vendar se mu ne bomo odpovedali. Z Njim se bomo združili in sprejeli svoj križ.'"

"Šele po tretji kemoterapiji sem se začel resnično slabo počutiti. Po četrti kemoterapiji pa se je rodila pesem, ki sem jo napisal. Bila je zelo močna, dali so mi dodatno zdravilo in žena je morala priti pome. Štiri dni sem ležal v postelji. Dvomi so me napadali, a sem molil: 'Kje si, Oče? Kako težko je to, Gospod! Čeprav te ne vidim, bom zaupal vate.'"

V Božjo slavo je Juan ozdravel.

"Gospod je ozdravil mojega sina in mene po zdravnikih, po kemoterapiji. Nekateri gredo skozi ta proces in ne ozdravijo. Če Bog ne dopusti ozdravljenja po medicini, On ve, zakaj."

V tem času so močno doživeli občestvo svetih. Njihova župnijska skupnost je goreče molila za Juliána in njegovega očeta.

"Zelo smo hvaležni naši župniji. Vsi duhovniki so nas podpirali in čutili smo moč molitve naših bratov in sester v Cerkvi."

Poleg tega so imeli podporo nebeške Cerkve: "Sina smo priporočali Karlu Acutisu in patru Piju. Jaz pa sem se priporočal svetemu Peregrinu, zavetniku bolnikov z rakom. Seveda tudi materi Mariji."

Doživeli so dva posebna milostna trenutka. Juan zaradi oslabljenega imunskega sistema dobil hudo prebavno okužbo, za katero ni bilo mogoče nadaljevati zdravljenja. "Ob petih zjutraj drugega dne so bile bolečine tako hude, da sem jokal. Šel sem v dnevno sobo in molil: 'Sveta Mati, ne zdržim več. Prosi svojega Sina Jezusa, naj me ozdravi, ali pa mi vsaj nocoj dovoli počivati. Z vsem srcem te prosim.' Takoj so bolečine začele popuščati, dokler niso povsem izginile."

Drugič je ob treh zjutraj molil: "Ne vem, zakaj to dopuščaš, toda ti veš, ker si Gospod preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Tukaj sem, Gospod. Ljubim te. Pomagaj mi."

V istem trenutku je zazvonil telefon. Klicala je redovnica iz Querétara v Mehiki: "Juanito, vem, da je pozno, toda molim zate in lahko ti povem: Kristus je s teboj. Nikoli te ni zapustil in te nikoli ne bo."

Juan sklene z verzi iz pesmi, ki jo je napisal v pričevanje o živi Jezusovi navzočnosti:

In še:

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila španska izdaja Aleteie.