Otroci iz velikih družin: “Ne predstavljamo si življenja brez bratov in sester”

Pogosto beremo intervjuje s starši, ki imajo veliko otrok, nekoliko redkeje pa imamo priložnost o izkušnji odraščanja v veliki družini govoriti z mladimi. Kako so doživljali dejstvo, da so imeli veliko sorojencev? Kakšno je bilo njihovo otroštvo? Kakšno družino si želijo sami, glede na to, da so vajeni živžava in polne hiše? V oddajo Reflektor so prišli trije študentje, ki imajo prav vsi izjemno zanimivo družinsko zgodbo ter izkušnje, ki so jih simpatično podelili z voditeljico Gajo Gregorčič.

Neverjetna situacija družine, ki je bila obdarjena s kar dvema paroma dvojčkov, je zagotovo zaznamovala Evo. Najbolj je povezana z bratom, ki je njen dvojček, kar je logično, saj sta enako stara in se jima ob enakem času dogajajo podobne stvari.

Izpostavlja izkušnje, ki jih da življenje v veliki družini: "Ker drugih ljudi, ki so tvoji družinski člani, ne moreš spremeniti, jih moraš sprejeti. S tem se učiš različnosti; en razmišlja tako, drugi pa lahko zelo drugače. Odnose gradimo prav s tem, da se med seboj poslušamo."

Zagotovo si ne bi želela imeti otroka edinca, saj se ji izkušnja (vsaj enega) sorojenca zdi zelo pomembna. Pri tem pa je priznala, da seveda otroštvo z več brati in sestrami pomeni, da se kdaj počutiš tudi malo zapostavljenega. To seveda ni krivda staršev, pač pa preprosto dejstvo, da se starši ne morejo v vsakem trenutku posvečati vsem otrokom. Z odraščanjem se odnosi med sorojenci seveda spreminjajo in v letih, ko so tudi najmlajši že skorajda odrasli, se začne kazati, da se bo povezanost med njimi spreminjala.

Četverčki so še redkejša kombinacija od dvojčkov, vzgoja štirih enako starih malčkov pa je, tako verjamemo, poseben zalogaj. Klemen ima redko izkušnjo, kako je, če si eden izmed četverčkov. "Stalno je bilo neko dogajanje, nikoli ni bilo dolgčas," pravi z nasmehom. Sploh si ne predstavlja, kako je, če nimaš hkrati treh sorojencev. Njihova starejša sestra je prevzela kar precej "vzgojno" nalogo in je bila do njih včasih tudi kar precej stroga. Mama pa je, ko so se rodili, ostala doma in tako so imeli doma pravi pravcati vrtec.

Seveda so se kdaj pa kdaj tudi stepli oziroma sprli, kar je logično: "Takrat smo se začasno povezali v zavezništva, pač nisi se družil s tistim, s komer si se skregal, ampak s kom drugim." A v njihovi družini je bilo vedno jasno, da so odnosi zelo pomembni; družina je bila na prvem mestu, tudi če se kdaj med seboj niso strinjali. Starša sta delovala kot steber, ki je bil trden in jih je povezoval. Otroci so vedeli, da so pravila jasna in da sta starša tam zanje ter jim nudita varnost.

Aljažu, ki je peti izmed devetih otrok, se zdi izjemno dragoceno, da imaš v tako veliki družini vedno koga za družbo. Tudi če se spreš z enim ali dvema, jih še vedno ostane veliko za pogovor ali druženje. Se pa v številčni družini gradi tudi odgovornost med otroki, da starejši popazijo na mlajše ali zanje tudi poskrbijo. Prav v odrasli dobi se je z nekaterimi sorojenci še bolj zbližal kot prej, saj se morajo zdaj, ko ne živijo več vsi doma, zavestno potruditi za odnose. Zdaj je med njimi manj konfliktov in tekmovalnosti, več pa razumevanja in spoštovanja.

Veliko vlogo v njihovi družini, prav tako kot v Evini in Klemnovi, ima vera. Prav tako človek razvije občutek za prilagajanje: "Vzgoja v veri nam je pomagala razumeti, da ne moreš razmišljati samo o sebi. Če kdo drug kaj potrebuje, potem ima tudi on prednost, zato se naučiš prilagajanja in tega, da ne more biti vse po tvoje, da se ti načrti lahko tudi spremenijo." Zase in svojo družino, ko jo bo imel, še nima povsem jasnega načrta glede števila otrok. Verjetno jih ne bi imel toliko kot njegovi starši, saj je to zelo zahtevna in odgovorna odločitev. Tako kot Eva in Klemen pa si tudi on želi več kot enega otroka.