Edini starševski nasvet, ki ga dejansko potrebujete

Pred nekaj leti sem slišala nasvet, ki mi je spremenil življenje.

Udeležila sem se izobraževalnega večera za starše v šoli montessori. Izkušena pedagoginja je staršem podrobno opisovala metodo montessori – zakaj je učinkovita in kako jo udejanjati v domačem okolju. Govorila je in govorila – o razvojnih fazah in učnih stolpih, občutljivih obdobjih in črno-belih mobilih – in jaz sem postajala vedno bolj omotična. Vedela sem, da zagotovo nisem edini starš v občinstvu, ki se mu vse skupaj zdi povsem neobvladljivo. Predavateljica je to očitno opazila, saj je nenadoma prekinila svojo razlago in nas pogledala naravnost v oči.

"Nič od tega v resnici ni pomembno, veste," je nenadoma rekla. Presenečeni smo se vzravnali na svojih sedežih. "Vse to je dobro vedeti in te stvari je lepo imeti," je rekla. "Ampak to sploh ni najpomembnejše." Pritegnila je našo pozornost in še bolj smo ji prisluhnili. Kaj pa je najpomembnejše? Nekakšno vnaprej pripravljeno okolje? Čarobni stavek, ki bo spodbujal sodelovanje? Sploh ne. Povedala nam je tole:

Na tem predavanju sem bila pred približno 15 leti, pa ga nisem nikoli pozabila. Vsakokrat, ko se kot mama soočam s težavo ali ko sem razdvojena, se spomnim tega zlatega nasveta.

Seveda obstaja še veliko drugih stvari, ki jih morajo starši vedeti – med drugim tudi, da ljubezen vključuje trdno in dosledno disciplino. Toda ta modrost je zame zvezda vodnica. V svojem materinstvu in družinskem življenju se poskušam ravnati po njej.

Na ta nasvet sem pomislila, ko sem brala nedavno spletno razpravo o tem, ali naj se starši igrajo s svojimi otroki ali ne: ta se je začela, ko je nek oče priznal, da ne uživa v igri s svojim otrokom.

Naj najprej razčistimo: niste slabi starši, če ne uživate v igri s svojimi otroki. Mnogi starši ne čutijo pretirane potrebe po sedenju na tleh ob neskončni igri z vlakci ali s punčkami.

Igranje je lahko čudovit način preživljanja skupnega časa. Lepo je prisluhniti drobnim scenarijem, ki si jih izmišljujejo otroci. Sama rada poslušam svoje otroke, kako se igrajo, in ob tem dobim vpogled v njihove žive namišljene svetove.

Pogosto tudi uporabljam igro kot sredstvo za dosego cilja, recimo: "Zdaj pa si predstavljajmo, da smo vile, ki nabirajo jagode. Igračke so jagode, škatla z igračami pa je naša košarica. Pridite, vile, hitro moramo pobrati to hrano, sicer je ne bomo imele dovolj za ozimnico!"

Toda da bi se pridružila njihovim izmišljenim igram? To je bolj redko. Ko pa to storim, sodelujem na način, ki se mi ne zdi obremenjujoč: gledam, kako uprizarjajo igro, ki so si jo izmislili, ali pa sodim na gimnastičnem tekmovanju.

Dejstvo je, da se otroci igrajo zelo drugače kot odrasli. Radi se vedno znova igrajo eno in isto stvar in odrasli pogosto "uničimo igro", če jo poskušamo posnemati. Preprosto ne vemo, kako. Obstajajo koristne razlage, zakaj odrasli pogosto ne uživajo v igri tako kot otroci. To je povsem običajno! Nismo otroci in se ne igramo tako kot oni.

Poleg tega so družine v različnih obdobjih v različnih okoliščinah. Zelo pomembna dejavnika sta starost in število otrok. Ko sem imela samo enega otroka, sem se z njim veliko igrala, saj večino časa ni imel drugega prijateljčka. Zdaj, ko imam štiri otroke, ti zabavajo drug drugega in si le redko zaželijo, naj se jim pridružim.

Zato je povsem v redu, če se s svojimi otroki ne igrate pogosto. Česa pa se lahko iz te spletne razprave naučimo in kakšne nasvete lahko povzamemo iz te tematike?

Svojega otroka povabite k stvarem, ki vam prinašajo veselje in zabavo. Otrok nikar ne postavljajmo v okvir in ne predvidevajmo, kaj jim bo všeč. Morda boste presenečeni nad stvarmi, ki jih bodo z veseljem počeli, ko jih boste povabili k tem dogodivščinam.

Naj navedem nekaj primerov iz svojega življenja: z otroki rada prirejam skupne zabave s plesom, radi skupaj pečemo in kuhamo, skupaj beremo (in sodelujemo v otroškem bralnem klubu) ter obiskujemo muzeje. Moj mož bi dodal: "In spremljamo domače športno dogajanje!"

Namesto da bi se na silo igrala kot otrok, svoje otroke raje povabim k svojim konjičkom in prostočasnim dejavnostim. Običajno se odzovejo z navdušenjem. Posledično smo vsi bolj zadovoljni.

Če sem povsem iskrena, malčki in predšolski otroci niso najbolj zabavna družba. In to pravim kot mama štirih majhnih otrok. Ta starostna skupina je skrajno prikupna in ljubka, toda Bog je otročiče takšne ustvaril zato, da bi bili odrasli pripravljeni prenašati vse njihove norčije. Kajti ti ljudje so vse prej kot razumni.

Zdaj, ko moji otroci odraščajo, uživam v tem, kako zabavni so nekoliko starejši. Zdaj se lahko skupaj igramo družabne igre, skupaj kartamo. Končno več ne izbruhnejo v jezi, če zmagam jaz. Ustvarjamo skupne spomine čudovitih družinskih doživetij in izletov, skupaj uživamo v filmih in glasbi. Dosti lepše se je z njimi "igrati" zdaj kot takrat, ko so bili vsi majhni in nerazumni.

Hočem samo reči, da je povsem običajno, če ne uživate v igri s svojim nepredvidljivim malčkom. Počakajte nekaj let in videli boste, kako zelo boste uživali v druženju z njimi, ko bodo nekoliko starejši.

Ne želim preveč poudarjati, ampak družbena omrežja so polna neumnosti. Zakaj bi sprejemali nasvete ali kritike naključnih ljudi na spletu, ki morda sploh nimajo otrok ali kakršnegakoli pojma o otrokovem razvoju?

Vi ste izvedenec za svojega otroka. Vi veste, kaj mu je všeč in ali dobiva dovolj ljubezni in pozornosti. Vi veste, ali bi mu koristilo nekaj "posebnega časa", preživetega v igri z vami, ali pa mu zadoščata skupno crkljanje in vsakdanji klepet.

Kot je rekla predavateljica: poskrbite le, da bo otrok – globoko v sebi – vedel, kako zelo ga imate radi.

Svojemu otroku izkazujte ljubezen radodarno in razkošno. Poiščite vsako priložnost, da mu poveste, kako dragocen je za vas, kakšen blagoslov je, kako hvaležni ste, da vam ga je Bog zaupal, in kako srečni ste, da ste lahko njegova mama ali oče.

Če pa želite nasvet, se pogovorite z ljudmi, ki jim zaupate, recimo z izkušenimi starši v vaši skupnosti. Pogovorite se z Jezusom: molite in prosite Boga, naj vas modro vodi v starševstvu. V molitvi mu prinesite vse izzive, s katerimi se soočate glede svojih otrok, in ga prosite, naj vas usmeri k rešitvi ter vam pokaže najboljšo pot naprej (zame je to storil že ničkolikokrat).

Morda se vam zdi, da imate otroke zares radi le, če se z njimi igrate, morda pa tudi ne. Odločitev je vaša. Kakorkoli že, ne zapravite niti minute svojega časa z ugibanjem, kaj si o tem misli naključni neznanec na družbenih omrežjih.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.