Poveš kdaj tudi drugim, kako te Gospod v življenju rešuje?

Bog lahko v naša življenja poseže na neverjetne načine, zato se mnogi ob življenjskih preizkušnjah spreobrnejo in pričujejo o moči Božjega delovanja – a ta pot je pogosto polna izzivov. Kaj pa ti? Kako bi se odzval, če bi bil povabljen, da spregovoriš o svoji preizkušnji? Bi si upal deliti svojo zgodbo, svoje rane in blagoslove, da bi z njo obudil vero in upanje tudi drugim?

Pričevanje za kristjane pomeni, da drugim ljudem oznanjamo Jezusa Kristusa – ne le z besedami, temveč predvsem z življenjem. Prvi pričevalci so bili apostoli – preprosti in zelo nepopolni posamezniki, ki niso oznanjali samih sebe, temveč Jezusa in njegov nauk – čeprav jih je to vodilo v preganjanje in trpljenje.

Slovenci na splošno veljamo za narod, ki svoje osebne zgodbe nerad deli s širšo javnostjo, ali vsaj ne preveč poglobljeno. Kljub temu pa obstajajo posamezniki, ki pričujejo z vsem srcem, saj je Bog tako močno posegel v njihovo življenje, da se jim zdi krivično, če ne bi razglašali o Njegovih čudovitih delih.

V spomin mi pride starejši gospod, ki prihaja iz manjšega slovenskega okolja. Poslušala sem njegovo pričevanje, ki ni bilo površinsko ali olepšano; javno je spregovoril o zelo intimnih in tragičnih trenutkih svojega življenja. V njegovo dotlej povsem brezbožno življenje je Bog posegel tako globoko, da že mnoga leta z vnemo pričuje. Tako oznanja resnico, da je pri Bogu vse mogoče in da nas lahko povzdigne tudi iz navidezno nemogočih življenjskih situacij.

Ko sem bila prvič deležna tako iskrenega pričevanja, sta se v meni porajala občudovanje in hkrati zaskrbljenost. Zakaj? Ker sem bila kot "klasična" vernica navajena, da se o svojih težavah drugim ne govori – sploh ne v povezavi z vero, saj bi te hitro označili za versko "blaznega".

Sprejemljivo se mi je zdelo, da pričujejo nepoznani, tuji ljudje iz drugih držav, a ko je to storil nekdo iz domačega okolja, sem občutila, da se spušča v "hudičevo leglo", kjer se bo o njem govorilo in ga obsojalo. Varnost in cona udobja sta se mi zdeli edina možnost; izpostaviti se zaradi vere in krščanskih vrednot pa se je zdelo preveliko tveganje.

Hvala Bogu, da je tudi v moje življenje posegel na način, kot si je On želel. Odvzel mi je mnogo strahov, ki so me utesnjevali, in obudil darove, ki so tiho tleli. Vse skupaj je bil dolgotrajen proces, dokler v meni ni zavladal mir in neobremenjenost. Pri tem pa je poskrbel, da ni rasel moj ego, temveč ponižno zaupanje vanj.

Ko sem bila sama v preizkušnjah, sem hrepenela po tem, da bi slišala še koga s podobnimi težavami. Spraševala sem se, ali se kaj takega dogaja tudi komu drugemu – kajti deljenje izkušenj resnično pomaga. Spoznanje, da nismo osamljen primer, ki bije boj z neko težavo, prinaša olajšanje, ko pa v to vključimo še Boga, postane kombinacija popolna: tako najdemo pot do mirnega in zadovoljnega življenja, ne glede na to, ali smo v blagostanju ali v težavah.

Naj naš način življenja pričuje sam po sebi – že s tem, kako se obnašamo, govorimo in živimo, lahko oznanjamo Jezusa. Ob tem se me je globoko dotaknila misel Neže Zupanič: "Morda si ti edino Sveto pismo, ki ga bo nekdo prebral. Morda si ti edini kristjan, ki ga bo nekdo spoznal."

Pomembno se mi zdi tudi, da smo kot kristjani pričevalci, ki ne delujemo s silo ali prisilo. Temelj našega pričevanja je zgled. Če pa nam je po Svetem Duhu dana moč, da pričujemo tudi javno – z govorom, objavo videoposnetka, intervjuja ali članka – je to posebna čast, ki jo lahko namenimo v Božjo slavo. Vero namreč najučinkoviteje predstavljamo takrat, ko delimo zgodbe o blagoslovih, ki smo jih prejeli, zato nas sam Bog spodbuja, naj pričujemo, ko se nam ponudi priložnost.

Spoznala sem, da Bog prav prek pričevanj pogosto najgloblje posega v človeška srca in po njih vodi mnoge k spreobrnjenju. Osebne zgodbe, prežete z iskrenostjo in ranljivostjo, postanejo prostor, kjer se lahko dotakne tudi tistih, ki so morda od vere že zelo oddaljeni.

Zato prosimo Svetega Duha, naj nas okrepi z darom oznanjevanja in poguma za pričevanje. Kajti kot je zapisano v Svetem pismu: "Bog nam ni dal duha boječnosti, temveč duha moči, ljubezni in razumnosti." (2 Tim 1,7)