Začelo se je z zlomljeno šivanko, zdaj imata sedem otrok

Zgodba Davida in Gabriele se začne s poletjem, skupino mladih in zlomljeno šivanko. On z Bizeljskega, ona iz Buenos Airesa, v Slovenijo pa se je preselila po srednji šoli. "Prvič sva se videla, ko sem bil star 16 let," se spominja David.

Oba sta poznala istega duhovnika, lazarista in misijonarja (tudi v Argentini) Janeza Cerarja, ki je mlade vabil na poletna potovanja in romanja po Balkanu, Španiji in Franciji. Ta potovanja niso bila turistični izleti, ampak šole življenja, skupnosti in vere.

Prvi stik med Davidom in Gabi je bil bežen, skoraj neopazen. "Takrat sva se samo videla," pravita. A prav v drobnem, skoraj nepomembnem dogodku se je zgodilo nekaj, kar je ostalo zapisano v njun spomin. "V Španiji se mi je raztrgal kos obleke. Spraševal sem, ali ima kdo šivanko, in Janez mi je rekel, da jo ima morda Gabi, ker rada ustvarja. Ko mi jo je dala, se mi je šivanka v roki zlomila," se smeji David. "To se mi še nikoli ni zgodilo. Ampak ravno ta nepomembna, smešna situacija mi je ostala v spominu."

Takrat še ni bilo govora o ljubezni. Tudi ne nekega poletja, ko je David Gabi prosil, ali bi prišla v njihovo župnijo pomagat na oratorij. "Imela sva vsak svojo pot, a oba sva imela isto hrepenenje – po nečem globljem, po smislu," povesta.

Ko sta se pozneje srečala v Študentskem domu Vincencij v Ljubljani, se je njun odnos začel poglabljati. "Ogromno sva se pogovarjala. Res ogromno. O življenju, o veri, o prihodnosti," se spominjata.

"Po dveh mesecih sva že hodila," pravi David. A kmalu so prišle tudi preizkušnje. Letnika ni dokončal, zato je moral zapustiti študentski dom. "Bil je vihar, pestro je bilo," priznava. A ostala sta močno povezana. "Bila sva zelo zaljubljena."

David se je nato vpisal na izredni študij mehatronike. Prišla pa je tudi odločitev za zakon, ki ni bila rezultat dolgega načrtovanja, a z veliko notranjo gotovostjo. "Vozil sem se domov iz Ljubljane in razmišljal. Kar naenkrat sem vedel, da bi se rad poročil z Gabi," pove David. "Poklical sem jo zvečer in rekel: 'Bi se poročila z mano, ko bodo naslednjič prišli tvoji starši na obisk v Slovenijo?'" Odgovor je bil preprost in jasen: "Ja."

"Danes bi to naredil drugače," v smehu priznava David. "Takrat pa je bilo spontano, pristno. Skok v neznano." Poročila sta se mlada – pri 21 oziroma 22 letih. "Če gledam nazaj, sva bila še otroka," pravi Gabi. "Ampak rasla sva skupaj. Drug ob drugem."

Pomemben del njune zgodbe je tudi iskren pogled na padce in rane, ki sta jih doživela že na začetku. O tem govorita brez olepševanja. "Svojega odnosa nisva začela zares v čistosti," priznavata. Čeprav sta se o tem pozneje veliko pogovarjala in težo odložila pri spovedi, grenak okus ostaja. "Bog odpusti, a breme ostane." Priznavata, da je bilo pred poroko v njunem odnosu premalo prostora za Boga.

Po poroki pa sta ga zavestno povabila v odnos. "Če ne bi bilo padcev, morda ne bi tako globoko iskala Boga. Zdaj veva, da potrebujeva Božjo milost," pravi Gabi. "To je bila šola ponižnosti."

Ključno mesto v tem procesu in tudi na splošno v njunem življenju ima redna sveta spoved. "Rednega spovednika imava že več kot deset let. To je dar," poudari David. "Nekdo, ki te spremlja, te pozna in te vodi." Tudi otrokom poskušata spoved predstaviti kot kraj osvoboditve, kraj, kjer jih čaka usmiljeni Oče.

Redna spoved jima daje tudi bolj jasen pogled na to, kaj je prav in kaj ne, katera pot je Božja in katera ni. "Ko stopiš na grešno, nepravo pot, čutiš nemir. Nemir je pokazatelj, da pot ni prava." V zakonu, družini, v podjetju se zdaj odločajo tudi glede na to, kaj prinaša mir. "Tam, kjer je mir, tam je Bog."

Danes je njuno življenje osredotočeno na družino. Sta starša sedmim otrokom – skoraj 14-letnici in šestim mlajšim fantom. Za vsakega otroka posebej sta se odločila in se ga veselila. "Včasih nama je težko zaradi drugih – tistih, ki ne morejo imeti otrok. Midva ne delava nič drugače kot oni, nič boljše kot oni, pa so otroci nama dani, njim pa ne. Težko nama je ob tem in otroke res doživljava kot dar," povesta v solzah.

Prva rojstva so bila povezana z veliko vprašanji, kako bo, kako bosta onadva, zdaj takih vprašanj ni več, ampak bolj ali jim bosta dala takšno usmeritev, dober zgled, da bodo našli pravo pot in prišli v nebesa. "V kakršnemkoli stanu bodo otroci, jim želiva, da bi imeli vero, Boga."

Kako je to videti konkretno, v praksi? "'Trenirava' jih, da vedo, kam se obrniti, ko pride preizkušnja." To pomeni skupno molitev, nedeljsko mašo, pogovor in zgled. "Vera ni nekaj, kar živiš samo ob nedeljah. Živiš jo vsak dan, iz ure v uro."

Gabi pripoveduje, da so jih na fakulteti spraševali, s čim bi se radi v življenju ukvarjali. Odgovarjali so, da bi ustanovili podjetje, načrtovali različne projekte, ona pa je preprosto odgovorila: "Mama bom."

To zdaj z veseljem udejanja, čeprav priznava, da ji je tudi težko in da je zelo nepopolna mama. "Materinstvo me izpolnjuje, rada sem z otroki," pravi. "Veliko je odpovedi. A ko vidiš otroke, kako rastejo v vseh ozirih, je to veliko zadovoljstvo. Ko pa ne zmorem, imam Boga."

"Naša hiša ni tiha," se smejita. "Izmeril sem decibele med našo povprečno večerjo: med 90 in 95. (To je npr. glasnost vaše kosilnice. Torej tak hrup, da se moraš pogovarjati na ves glas oziroma kričati, op. a.)"

A kljub glasnosti in pogostemu kaosu ostaja v središču jasen cilj. "Najina največja skrb ni, kakšno šolo bodo končali ali kakšno službo bodo imeli. Najina največja skrb je, ali bodo našli Boga."

Družina Špeljak zelo rada potuje. Na pot se odpravijo kar s svojim kombijem, všeč jim je kampiranje, svoja potovanja pa vedno povežejo s kakšnim romarskim krajem. "Fizično smo po teh poteh čisto izmučeni, duhovno pa polni," pravita zakonca. Srečujejo ljudi z vsega sveta in z marsikom tudi ohranijo stike, ki jih bogatijo. "Kristjan sem, preden sem Slovenec ali ona Argentinka," pravi David. "Če slediš Jezusu, si moj brat, ne glede na narodnost."

Njuno duhovnost zaznamuje tudi sveti Frančišek Asiški. "Preprostost, veselje, zadovoljstvo z majhnimi stvarmi – to je pot, ki nama je blizu," pravi David. "V tem svetu, ki grabi po več, se midva učiva biti zadovoljna z manj."

Pročelje njihove hiše krasi kapelica, posvečena svetemu Frančišku, notranjost hiše pa še druge duhovne podobe. "So majhni znaki, ki naju vsak dan spominjajo, kaj je bistveno."

Gabi in David se redko kregata. "Bolj se užaliva kot skregava," priznata. "A se hitro pogovoriva." Preizkušnje sprejemata kot del poti. Ena najglobljih je bila slovo od Gabrieline mame, ki je umrla doma. "Bilo je težko, a hkrati polno milosti. Mislili smo, da bomo predvsem dajali, skrbeli zanjo, a še veliko več smo prejeli. Smrti smo se veselili kot rojstva za nebesa."

Težke stvari v življenju najraje "neseta" k sveti maši. Čeprav ta ob spremstvu sedmih (malih) otrok skoraj nikoli ni mirna in zbrana. "Ko prideva k maši raztresena, utrujena, z otroki, ki v cerkvi ne zdržijo, in je treba ven, Bogu rečeva: 'To je vse, kar imava. Nič nimava. Tu sva.' In to je za Boga dovolj."

Njuna zgodba je zgodba družine na poti. Z ranami, vprašanji, skrbmi, veseljem in hvaležnostjo. "Res sva si bila dana," pravita. "In ko nama zmanjka, se nasloniva na Boga."