V dobrih dveh mesecih je izgubil ženo, njegova otroka pa mamo

Viki je 39-letni oče dveh fantov (5 in 7 let), ki se je moral pred dvema letoma v nekaj tednih posloviti od žene Kristine. Umrla je po kratki, a izjemno hitro napredujoči bolezni (rak trebušne slinavke).

Nepredstavljiva preizkušnja, ki je mladega očeta, v tujem okolju, brez vnaprejšnjega opozorila pahnila v svet soočanja z izgubo ljube osebe. A žaloval ni samo on. Sočasno s svojo žalostjo je moral poskrbeti za dva otroka, ki sta na svoj način sprejemala dejstvo, da je njuna mamica umrla.

Če najprej začneva s kratkim opisom, da vas naši bralci spoznajo – kdo je Viki?
Pred 15 leti sem odšel v tujino, na Nizozemsko. Najprej študirat, nato pa sem tukaj iskal tudi poslovno priložnost. In tudi po smrti žene Kristine sem ostal v tujini, skupaj z majhnima otrokoma. Zato lahko rečem, da sem borec, človek, ki se ne izgovarja na zunanje vplive. Rad imam občutek, da imam stvari v svojih rokah.

Vsak dobi v življenju svoje karte in od njega je odvisno, kaj bo s temi kartami naredil. Življenje me je naučilo, da teh kart ne morem spremeniti, ampak sem za uresničitev svojih sanj odgovoren sam.

Pred dvema letoma ste v zelo kratkem času izgubili ženo Kristino. Kaj se je zgodilo?
Od diagnoze do ženine smrti sta minila le dva meseca in pol. Najprej je imela kakšne tri tedne hude bolečine v trebuhu, ki so se tako stopnjevale, da ji niti protibolečinske tablete niso več pomagale. Po treh tednih bolečin, ko je že bila v bolnišnici, je padla v šok in so jo morali takoj operirati.

Niti približno si nisem mislil, da je z njo nekaj tako hudo narobe. No, na dan te prve operacije pa so me poklicali iz bolnišnice in povedali, da delajo vse, kar je v njihovi moči, da jo rešijo. In šele takrat me je zadelo, da je zadeva resna.

Tik pred operacijo sem opazil, da mi ne odgovarja več na sporočila in sem najprej pomislil, da ji končno pomagajo, da je ne bo več bolelo in sem bil na nek način vesel, da se nekaj dogaja. Po operaciji pa so me klicali, povedali, da je s Kristino nekaj zelo narobe in da me bo poklical kirurg. Čez tri ure mi je kirurg v telefonskem pogovoru povedal, da so med operacijo našli tumor od želodca do tankega črevesa in praktično v celotni želodčni votlini.

Takrat se mi je začelo življenje obračati na glavo, ker sem začel spoznavati, da mogoče pa ne bo vse v redu. Najprej mi sploh niso želeli povedati, da gre za raka, ker so čakali na potrditev s testi. Tudi jaz sem potiho upal, da bo vse v redu, ker smo še čakali na rezultate biopsije.

Kako ste s Kristino komunicirali takoj po prvi operaciji, kaj ste ji povedali?
Najprej sva komunicirala samo prek stiska roke, saj sem ji dejal, da če me sliši, naj mi enkrat stisne roko. Tako sva komunicirala tik po prebujanju. Potem sem ji počasi razlagal, kakšna je situacija, da je imela operacijo, da je padla v šok in prav tako sem ji dejal, da je operacija uspela in da je ne bi smelo več boleti. Prav tako sem ji pojasnil, da ima nameščeno trebušno stomo, ker zaradi previdnosti niso povezali tankega in debelega črevesja.

Povedal sem ji tudi, da so našli tumor in da so ga 90 odstotkov uspeli odstraniti, več pa niso upali, ker je bil na kritičnih organih. Rekel sem, da se še ne ve, ali je rak ali ni. 

Ko sem ji povedal te prve zadeve, mi je takoj dala tudi PIN-številko svojega telefona, geslo od telefona ipd., če se karkoli zgodi, da lahko dostopam do njenih podatkov.

Glavni razlog, da sva ta pogovor imela tako zgodaj, pa je to, da so zdravniki rekli, da je prvih 24 ur po operaciji kritičnih in če se karkoli zgodi, Kristine zaradi obsega operacije ne bi mogli oživljati z elektrošoki.

Povedala mi je tudi, kje bi rada bila pokopana, če se zgodi najslabše. Obenem mi je dejala, naj ne ostanem sam, naj si nekoga poiščem. To so bile ključne tri stvari takoj po prvi operaciji.

Gleda na to, da je bolezen hitro napredovala, sta se sploh uspela pogovoriti o realnosti in resnosti bolezni?
Prvi dan je bil emocionalno zares naporen. V naslednjih dveh tednih pa se ji je stanje počasi izboljševalo. Skušala sva biti pozitivna, veliko časa sva preživela skupaj. Upala sva, da mogoče pa biopsija pokaže, da ni raka.

A preiskava je pokazala, da je bil rak že razvit do četrte stopnje in že brskanje po spletu mi je dalo vedeti, da je to zelo resno. Potem sva našla gospo iz Nemčije, ki je s podobno diagnozo živela že sedem let po postavitvi diagnoze. Takšni primeri so nama dajali upanje, da se bo vse v redu izšlo. 

Kristina je tudi vedno več hodila, zelo se je trudila, da je ostala v formi. Štiri tedne po prvi operaciji je šla peš v deseto nadstropje bolnišnice, saj se je zavedala, da jo bo naslednja operacija spet dotolkla in je skušala ohranjati fizično kondicijo.

Pri naslednji operaciji so ji nazaj "sestavili" črevesje. Brez tega ni mogla na kemoterapijo, kajti stranski učinek kemoterapije je tudi driska in brez ustrezne prebave, kjer tudi ran ne sme biti, je kemoterapija neizvedljiva. 

V nekem trenutku sva celo "pozabila", da je karkoli narobe, še bolj sva se trudila s pravilno prehrano, gibanjem itd., padla sva v rutino, kjer sva se trudila delati vse, kar je bilo v najini moči, da bi bila Kristina čim bolj v redu. 

Potem, tik pred začetkom kemoterapije, pa je začela bruhati in smo kemoterapijo odlagali iz tedna v teden. Tumor se ji je toliko povečal, da so morali narediti še eno operacijo, znova je nastala rana, kemoterapija tako sploh ni bila mogoča.

Jaz sem do zadnjih dveh tednov upal na najboljše, ukvarjal sem se z otrokoma in do konca nisem razmišljal o najslabšem scenariju. A nato je tudi onkologinja dejala, da tako agresivnega raka še ni videla in nam je postalo jasno, da je smrt tik pred vrati.

Zakaj ste se potem odločili za paliativno nego?
Po teh besedah onkologinje je postalo jasno, da zdravniki ne morejo nič več narediti. Najprej smo se pogovarjali, da bi Kristina prišla domov, a to ni bilo izvedljivo, ker imamo dvonadstropno hišo in nismo želeli, da umira sredi dnevne sobe, pred otrokoma.

Tudi ona je potrebovala mir in prišli smo do sklepa, da je najbolje, da jo namestimo v paliativno oskrbo v hospic. Zadnjih pet dni je tako preživela v hospicu in spomnim se, da ko smo se z reševalnim vozilom peljali proti hospicu, so jo vprašali, ali ima še kakšno željo (npr. obiskati plažo), pa je dejala, da ne, ker bo to lahko naredila še kdaj drugič. Verjeli smo, da ima pred sabo še vsaj nekaj tednov ali mesecev in smo to namestitev v hospicu jemali kot začasno rešitev, dokler si vsaj malo ne opomore in se potem vsaj začasno vrne domov.

Kako ste z otrokoma govorili o tem, da bo njuna mamica umrla?
S Kristino sva vedela, da je slabo, a obenem sva ohranjala upanje. Dokler sva midva imela upanje, sva jima govorila, da je mami bolna, da je v bolnišnici, ampak da se zdravniki trudijo, da jo pozdravijo. 

Šele ko je šla v hospic, torej pet dni pred smrtjo, sva jima začela govoriti o smrti. Ker sva si mislila, da je to dober trenutek, ker je spremenila okolje, da jima poveva, zakaj je zdaj v hospicu, zakaj ni več bolnišnici.

Zdelo se nama je zelo prav, da tudi onadva vesta, kaj se bo zgodilo. Takrat smo že vedeli, da bo tudi v najboljšem primeru z nami še nekaj tednov, mogoče mesecev. Ko sva družini predstavila idejo, da jima hočeva povedati, da bo umrla, so nama dejali, da sta verjetno premajhna, in če ne bi raje rekla, da bo mogoče umrla. Ampak nama se to ni zdelo korektno do njiju.  Pred smrtjo njune mamice ju nisem mogel zaščititi, iz te situacije ni bilo lepega izhoda. 

Vedela sva, da se tudi onadva želita posloviti. Tako je tudi bilo. Ko sva jima povedala, sem šel po vsakega posebej, tako da nista prevzela reakcije drug od drugega. Otroka sta jokala, mlajši je bil malo zmeden, ker je bil enostavno premlad. Tudi midva sva že bila emocionalno izžeta, ker sva pred tem govorila že s starejšim sinom.

Tako sta ji še enkrat narisala risbice. Dala sva jima priložnost, da sta lahko dojela, da bo mamica umrla. Pri zadnjem obisku je bilo zelo žalostno, povedala sta ji, da jo imata rada, enako ona njima, in vem, da bi jima tudi ona še želela kaj povedati, a ni več zmogla. En dan pozneje je umrla.

Ste si kot ovdoveli oče dvema sinovoma sploh dovolili žalovati?
Moram reči, da sem si res vzel veliko časa za žalovanje in mislim, da je tako prav. Če pomislim za nazaj, ne bi spremenil ničesar. Delo, sem samozaposlen, sem dal za pol leta povsem na stran. Ob Kristinini smrti smo prejeli veliko donacij in nisem imel skrbi s tem, kako bomo preživeli v finančnem smislu. 

Otroka sta se nato vrnila v vrtec in šolo in sem imel štiri dni na teden dopoldneve zase. Vedel sem, da sta v dobrih rokah, v vrtcu in šoli sta imela vso podporo. Veliko sta risala in veliko so se pogovarjali o mamini smrti. Še zdaj, ko koga na novo spoznata, povesta, da je mamica umrla, da je imela raka in je niso mogli pozdraviti.

Prvega pol leta je bilo peklensko. Nisem se želel zamotiti z ničemer in preusmerjati pozornosti. Vedel sem, da ni bližnjic, da čas sam po sebi rane ne bo dovolj zacelil. Vedel sem, da moram potočiti situaciji namenjene litre solza, ki so posledica soočanja z bolečino, praznino in negotovostjo. Prve mesece, ko sem bil sam doma, sem predvsem zjutraj veliko jokal. Včasih sem šel v gozd ali na plažo ali na tleh ležal in jokal ter razmišljal, kako naprej. 

Sebe sem dojemal kot eksperiment, v katerem sem se res dobro opazoval. Recimo, ne, danes se pa res ne počutim dobro, zakaj se počutim slabše? Zakaj je to mogoče? Ker tri dni nisem videl nikogar. No, pa pokličem prijatelja ali mamo. Tako sem spremljal samega sebe. 

Prvih šest mesecev je bilo res težkih, najtežje mi je bilo po treh mesecih, ko me je realnost praznine v celoti prekrila. Nato je zelo zelo počasi šlo na bolje. Čedalje manj je bilo sprožilcev, ki so me spravili v slabo voljo, na primer, če me je določena pesem že dvajsetič spravila v slabo voljo, sem vedel, da me pri tridesetem poslušanju ne bo, ali pa me bo malo manj, ker se počasi navadiš.

Kako sta otroka danes, dve leti po mamini smrti?
Otroka sta veliko bolj samostojna. Že dve leti se zvečer sama uredita, dokler jaz pospravljam druge stvari. Seveda jima nihče ne more nadomestiti mame, tudi jaz ne, pa se lahko še tako trudim. 

Pustim tudi, da me kdaj vidita, da jokam, da sem žalosten, jezen, zmeden, srečen. Učim ju, da lahko tudi onadva naredita isto, brez zadržkov jočeta, kadar to zahtevajo močne emocije. Ko sem slabe volje, jima to povem. Ko pogrešam Kristino, jima to povem. 

Po prvi operaciji, ko se mi je življenje obrnilo na glavo, sem v bolnišnici vprašal, kako naj se sedaj vedem pred otrokoma. Ključni nasvet, ki mi bo služil do konca življenja, je enostaven opomnik, da sem sinovoma največji vzornik. "Vedi se tako, kot si želiš, da se vedeta otroka." Zato skušam dajati zgled, da ko se ne počutim v redu, ko mi kaj po glavi roji, jima otroško različico tega tudi razložim.

Obenem pa sem jima dal izdelati dve plišasti podobi. Kristinino fotografijo sem poslal v neko podjetje, kjer so nam naredili dve plišasti podobi Kristine. Tako lahko vedno gresta do teh "pliškotov", ju objameta in imata vsaj malo občutek, da objemata mamico. 

Zakaj se vam zdi pomembno govoriti o tej temi, o izgubi žene?
Zdi se mi, da je v Sloveniji ta tema velik tabu. Ljudem je nerodno, neprijetno, pretežko. To so res težki trenutki in bi nam vsem pomagalo, če bi se o tem več govorilo. Zato sem začel deliti svoja razmišljanja tudi na Youtube kanalu. Če to kdo vidi, pa se s tem poistoveti, lahko vidi, da v tem ni sam.

Tudi smrt je ključen del življenja, tako da se mi zdi res škoda, da se o tem ne govori. Ko se enkrat odpreš, vidiš, koliko ljudi je v podobni stiski kot ti.