Jeza v zakonu: boj ali priložnost za boljše sodelovanje?

Jeza je pogosto razumljena kot negativno čustvo. Nekaj, česar se izogibamo. Nekaj, česar ne želimo čutiti. Predvsem pa ne želimo, da bi se drugi jezili na nas. Jezo včasih razumemo kot znak izgube nadzora ali osebnega neuspeha. Skratka, jeza je slaba. A kljub temu jo čutimo. Pride. In ker z njo ne znamo ravnati, pogosto v odnos vnese neugodje: izbruhnemo in ranimo drugega, ali pa jo zadržujemo, dokler med nama ne nastane tišina.

Jeza sama po sebi ni problem. Ni prijetna, ni pa niti negativna. Neugodje, ki ga prinese v odnos, ne izhaja iz čutenja, ampak iz izražanja jeze. Ker je ne razumeva in ne izražava prav, postane med nama nevarno in ogrožajoče. Vse to vodi v obrambe in odmik. Če pa bi se naučila jezo razumeti drugače, bi lahko postala samo priložnost. Priložnost za večje razumevanje drug drugega.

Neustrezno izražanje jeze v odnos hitro vnese napetost. Ostri toni, očitki, kritiziranje, sarkazem, cinizem ali molk ranijo. Jeza nas pogosto ugrabi in je nalezljiva. Nekdo napade, drugi se brani s protinapadom ali se umakne. Vzpostavi se negativna spirala, ki pušča rane.

Enako škodljivo je, če jezo zadržujemo. Navzven je morda mir, znotraj pa se nabira razočaranje, utrujenost in tiha zamera. V obeh primerih se zgodi isto: namesto stika nastane razdalja. In če ta vzorec traja, začne poganjati negativen vrtinec, v katerem se oba vedno bolj trudiva zaščititi sebe – in vedno manj čutiva drug drugega.

Jeza je kot pokrovka. Navadno se pod njo skriva neko drugo, bolj ranljivo čustvo. Včasih je to strah. Včasih negotovost ali sram. Drugič razočaranje ali naveličanost. Veliko ljudi se je naučilo, da takšnih občutkov ni varno pokazati. Da pomenijo šibkost. Jeza pa je glasna, odločna in nas ščiti pred ranljivostjo. Daje vtis moči. Bolje je biti jezen kot ranljiv. Bolje je pokazati trd(n)ost, kot priznati, da me je strah, da me je sram ali da ne vem, kako naprej. V tem smislu je jeza včasih varovalka. Govori namesto čustev, ki nimajo prostora. Varuje našo ranljivost – tudi takrat, ko nas oddalji od drugih.

Včasih pa je jeza samo jeza. Nekdo je prestopil mejo. Nekdo je poteptal neko mojo vrednoto. Nekaj se že predolgo vleče. Dovolj je. Takrat jeza izraža hrepenenje po spremembi, po premiku, po tem, da se končno postavi meja. In jeza v sebi nosi tudi energijo za to. Pomembno je, da razumeva, kaj je pod jezo, in da znava energijo jeze uporabiti za prave namene.

Ni realno pričakovati, da bova v trenutku jeze vselej mirna in zbrana. Pomembno pa je, da si upava povedati, kaj se dogaja. Odpovedati se je treba kritiziranju, očitanju, zmerjanju in prelaganju odgovornosti za svoje čustveno stanje. Lahko pa rečem: "Jezen sem. Ni prav. To mi ni všeč. Dovolj imam." In potem, kolikor zmorem iskreno, pogledam v ozadje in povem: "V resnici me je strah, skrbi me. Izgubljen sem. Naveličan. Dovolj imam, da živimo tako. Želim, da se nekaj premakne. Tako ne zmorem več."

Ko razumem, da tvoja jeza ni proti meni, ampak govori o tebi, se mi ni treba braniti. Ko ti vidiš, kaj moja jeza varuje, me ni treba utišati. Takrat jeza izgubi ostrino in odnos dobi priložnost, da zraste.

Če je za jezo strah, negotovost ali bolečina, takrat v resnici želim biti slišan, sprejet, razumljen. Potrebujem, da je nekomu mar, da ostane ob meni. Potrebujem varen prostor za stik z ranljivimi čustvi, ki so v ozadju.

Če pa je za jezo želja po spremembi ali jasni meji, potem razumevanje samo po sebi ni dovolj. Takrat potrebujem akcijo. Ne obljub, ne tolažbe, ampak konkretne korake. Dogovore. Odločitve. In disciplino, da se teh dogovorov tudi drživa. Takrat je jeza zahteva, da se nekaj v najinem odnosu resnično premakne.

Jeza sama po sebi ni sovražnik odnosa. Nerazumevanje jeze je. Ko pa si upava pogledati, kaj je za njo, lahko postane eden najbolj iskrenih kažipotov k bolj živemu, varnemu in zrelemu partnerstvu.

Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.