Luka o alkoholizmu: “Imel sem problem in ga rešil. Kdo drug si ga niti ne prizna”

Luka prihaja iz Postojne, zadnjih nekaj let pa živi na Obali, kjer si je ustvaril družino in, kot pravi, novo življenje. Ko pripoveduje svojo zgodbo, se najprej ozre v leto 2015. Takrat so se njegove težave s čezmernim pitjem vse bolj poglabljale. "Doma je bilo precej naporno, v službi pa sem se soočal z verbalnim nasiljem nadrejenega. Ogromno je bilo pritiskov," pojasnjuje. Tako kot mnogi mladi se je z alkoholom prvič srečal v srednji šoli, ko se je ob koncih tedna udeležil kakšne zabave.

Spoznal je dekle, se preselil k njej in si kmalu poiskal novo družbo. "Pil sem vedno več, a meni se to sploh ni zdelo kritično." Velikokrat se je ustavil v gostilni že na poti iz službe in domov prihajal nekoliko okajen. Ko danes gleda nazaj, obžaluje, da je takšen sedel za volan. "Precej neodgovorno je bilo. Iz Postojne, kjer sem delal, sem se takšen vozil v Gorico."

Alkohol je krhal tudi njegove odnose. Partnerka je imela nekega dne dovolj njegovega popivanja, zato sta se razšla.

Že prej je zamenjal službo in si poiskal novo stanovanje. "Ko sem spet živel sam, ni bilo nikogar, ki bi mi pravil, kaj lahko in česa ne. Iz dneva v dan sem vse bolj tonil v alkohol. Na koncu je bilo že tako hudo, da sem šel zjutraj delat, po službi hitel nekaj pojest in nato zavil v gostilno, kjer sem pil do poznega večera."

S tem so se začele tudi težave v službi. Večkrat je zamudil in nadrejeni so postali pozorni nanj. Sčasoma je dal odpoved in se sklenil preseliti nazaj v domači kraj. "Iskal sem izgovore in krivil okolje, da zato več pijem. A našel sem podobno družbo in ponovili so se isti vzorci."

Kljub maminim opazkam, da tako ne gre več naprej, in pogostim prepirom ni prišlo do spremembe. Dokler ga nekega dne ni presunilo pomembno spoznanje. "Nekaj mi je kliknilo v glavi, ko sem prišel na dvorišče in srečal znanca, malo starejšega od mene, ki je bil pogosto že dopoldne močno pod vplivom alkohola. Ob pogledu nanj sem se zamislil. Takšen bom postal? Ne, nočem, nekaj bo treba ukreniti."

Eden od maminih prijateljev je poznal program Vrtnica, kjer je Luka poiskal pomoč in se odločil vključiti v program. "Lahko rečem, da je bila to najboljša odločitev v mojem življenju."

Priznava, da začetki niso bili enostavni. "Prve tri mesece sem potreboval, da sem si zbistril glavo in da sem začenjal razumeti, kaj mi želi povedati terapevt. Začel sem aktivno delati na sebi, predelovati svoja čustva. S pomočjo terapij sem se naučil samokontrole. Določene vzorce pri sebi prepoznavam in jih lahko že sam odpravim." Skrbelo ga je, kako bo po zdravljenju zdržal brez alkohola. "Po glavi ti gredo tipične dileme, kako bom sedaj na praznovanjih, ko bodo okoli mene vsi nazdravljali, in podobno."

Po 18 mesecih je uspešno končal program. "Pred mano je bila prva preizkušnja, ko sem šel spet na svoje. Našel sem stanovanje zelo blizu hiše programa Vrtnica, tako da sem ostal povezan s skupnostjo. Še vedno sem vključen v program Most, ki povezuje vse, ki smo že končali zdravljenje."

Prav tako je član Kluba zdravljenih alkoholikov in se redno udeležuje njihovih aktivnosti. "Z vsakodnevnimi težavami, ki se nekomu zdijo nepomembne, pride vsakodnevni stres in nikoli ne veš, kdaj se bo pojavila neka stvar, ki ti bo vzbudila nekdanje vzorce. Prav je, da ima človek pri tem podporo."

Pomembno se mu zdi, da je zaživel v novem okolju. "V domačem okolju imam toliko spominov, vzorcev, ki so nevarni zame. Zato sem se namensko odločil, da spremenim okolje in začnem na novo, si izberem družbo, ki ima zdravo jedro. Tako imam večje možnosti, da mi ne spodleti."

Z močno voljo je Luka spet osmislil svoje življenje, tokrat brez alkohola. "Program me je zelo spremenil in mi odprl oči." Spet je našel službo in s ponosom pove, da je že pet let redno zaposlen. V tem obdobju je tudi spoznal življenjsko sopotnico, s katero sta se pred dvema letoma razveselila rojstva hčerke. "Na alkohol niti ne pomislim. Sem dovolj trden, upam, da pri tem tudi ostane. Se pa zavedam, da lahko že jutri spet padem. To zavedanje nosim ves čas s seboj in me ohranja na poti treznosti."

Nadvse je hvaležen, da mu partnerka trdno stoji ob strani. "Ko sva se spoznala, sem ji že na prvem zmenku povedal, da sem zdravljeni alkoholik. Sprejela me je takega, kot sem. Nudi mi ogromno podpore, z mano hodi na srečanja, sliši, kaj doživljamo, in ob tem lažje razume kakšne moje reakcije in jaz njene. Ob tem skupaj rasteva."

"Iz enega zapitega mladeniča sem postal urejen moški, ki si je ustvaril družino. Hčerka me je vesela, lahko ji nudim svoj čas, sem trezen in lahko sem dober zgled," je več kot upravičeno ponosen nase. Nanj je ponosna tudi njegova in partneričina družina. "Sprejeli so me takšnega, kot sem. Ta potrditev mi veliko pomeni in me drži, da pri tem vztrajam, rastem in tudi drugim pomagam s kakšnim nasvetom."

Marsikdo ga vpraša, kako to, da lahko tako odprto govori o tem, da je zdravljeni alkoholik in ali ga ni nič sram. "Vsakomur povem, da sem ponosen na svojo pot. Imel sem problem, ki sem se ga zavedel in ga tudi rešil. Kdo drug si ga niti ne prizna."

Vsem, ki bi se radi rešili pasti alkoholizma, sporoča: "Ne boj se prositi za pomoč. To je prvi in najtežji korak. Naprej ti bodo pomagali terapevti in drugi strokovnjaki. In predvsem ne iti na zdravljenje s figo v žepu. Pojdi, prepusti se, poslušaj nasvete, edino tako ti bo uspelo."