Klemen Selakovič: “Odkar pomnim, se vidim kot radovednega fanta”

Čas župnijskega oziroma dekanijskega misijona je čas ustavljanja in poglabljanja vase. Čas, ko se sredi vsakdanjega vrveža človek znova vpraša, kaj pravzaprav živi, zakaj živi in komu je njegovo življenje namenjeno. Prav v takšnem kontekstu je v Boštanju spregovoril Klemen Selakovič – podjetnik, mislec in voditelj podkasta Aidea.

"Odkar pomnim, se vidim kot radovednega fanta," so besede, ki ga verjetno najbolj preprosto, a hkrati najbolje opišejo.

Radovednost je njegova temeljna drža do sveta, nekakšen življenjski impulz. Svet opazuje s čuti, ga poskuša razumeti, osmisliti, in prav ta "iskrica" ga je – kot pravi – pognala čez skoraj ves svet in ga še danes žene v različna podjetniška, medijska, filozofska in tudi duhovna iskanja. Življenje se mu zdi "neskončno zanimivo".

Njegova zgodba se začne v Ljubljani, v blokovskem naselju Moste. Pod njihovim stanovanjem so prodajali heroin, narkomani so se vsakodnevno zadrževali na dvorišču, kjer so se otroci igrali. To je bil čas po razpadu Jugoslavije, čas beguncev, med katerimi so bili tudi njegovi prijatelji.

Prihaja iz delavske družine. Nihče v ožjem družinskem krogu ni bil visoko izobražen. Pričakovanja staršev so bila tudi za Klemna enaka: delati, preživeti, živeti v neobilju. "Tako sem si takrat predstavljal svoje življenje," pove.

In vendar – kljub težkim okoliščinam – je imel ves čas občutek, da ni sam.

Na željo družine, da bi se podal v nekaj "varnega", se je vpisal na srednjo zdravstveno šolo. A ko so se začele prakse v domovih za ostarele in bolnišnicah, je hitro začutil, da to ni poklic, v katerem bi lahko preživel življenje.

Sledila je ekonomska fakulteta, vstop v poslovni svet, potovanja. Večino svojih dvajsetih let je preživel v gibanju – delal je, potoval, ustvarjal in opazoval svet. Počasi mu je postajalo jasno, kje je njegovo mesto.

Ko ga vprašajo, ali bi danes kaj na svoji poti spremenil, je odgovor jasen: "Obžalovanja nimajo smisla. Preteklosti ne moreš spremeniti. Kaj pa veš, ali bi bila druga pot res boljša? Lahko bi bila tudi veliko slabša." Zato je, kot pravi, zadovoljen z "vsakim atomom", kakor je bil postavljen na njegovi poti.

Njegovo današnje vodilo je ustvarjalnost. Ne v smislu produkcije ali učinkovitosti, temveč kot notranji vzgib. "Zjutraj se zbudim in ne morem znova zaspati, ker komaj čakam, da se dan zgodi. In to je dovolj."

V tem vidi sorodnost z otroško igro. Otrok, ki se igra, ni obremenjen z vprašanji koristnosti, plačila ali smisla. Vstopi v igro in iz nje pogosto pride z več energije, kot jo je imel prej – hkrati pa za seboj pusti nekaj novega, ustvarjenega. Po njegovem mnenju je bila ena večjih napak odraslega sveta prav ločitev igre in dela.

Čeprav je danes javnosti dobro poznan, poudarja, da med njim, kakršen je v pogovorih, in njim, kakršen je zasebno, ni velike razlike. Svoboda njegovega ustvarjanja izhaja iz dejstva, da sam izbira teme in sogovornike, brez uredniških ali monetarnih pritiskov. "Projekt nima monetarnih ciljev in ima to svobodo, da sem lahko to, kar sem."

Edina meja, ki jo dosledno ohranja, je zaščita ljudi, ki so mu blizu, a se niso odločili za javno izpostavljenost.

Med življenjskimi izkušnjami, ki so ga najbolj zaznamovale, je očetova odvisnost. To ni bila enkratna preizkušnja, temveč dolgotrajen proces, ki je trajal dvajset ali trideset let. V tem času se je naučil veliko – o očetu, o sebi, o šibkosti, jezi, ponižnosti in paleti čustev, ki jih takšne situacije odprejo.

Danes za to izkušnjo čuti hvaležnost. "Največ me je naučila o odpuščanju in o tem, da drugega človeka nikoli zares ne moreš razumeti, ker nisi on."

Če bi moral izpostaviti eno ključno spoznanje, ki se vedno znova vrača, bi bilo spoznanje o tem, kako nujno potrebujemo odnose. Ti so mu – kot pravi – večkrat rešili življenje.

To je še posebej močno izkusil med potovanjem po Aziji, kjer je bežal pred svojo notranjo praznino. Poskušal jo je zapolniti z materialnimi stvarmi, a se je stanje le slabšalo. Šel je na najlepše – rajske plaže. "Ljudje so bili lepi, vsi kot izklesani, njihovi Instagrami so popolni."

A spomni, da je stopnja samomorilnosti tam še višja kot v Sloveniji. "Prideš v raj, kjer bi se moral počutiti dobro, počutiš se pa zelo slabo. In kako boš zdaj to rešil? Kam boš sploh šel na tem planetu? Zemlja ti ne more nuditi ničesar več."

Prelomnica se je zgodila v templju na Tajskem, kjer je spoznal mladega meniha. Preprosto druženje, pogovor v polomljeni angleščini in skupno pometanje so ga začeli zdraviti.

"Ko sem imel nekoga, me je to pomirilo," pove. Takrat je razumel, da so odnosi za človeka enako pomembni kot voda in hrana – le da pomanjkanje odnosov ne boli takoj. Počasi pa zapira človeka vase in mu zamegli pogled na druge.

Kot enega svojih največjih dosežkov omenja gradnjo izobraževalne platforme Astra AI (orodje, podprto z umetno inteligenco, za pomoč pri učnih težavah). "Gradimo nekaj, kar bo imelo velik vpliv v svetu in vesel sem, da gradimo iz te male države, kot je Slovenija, kjer tako velikih, globalnih zgodb ni veliko."

Ponosa mu ne prinaša le podjetje kot tako, njegova vizija, temveč tudi kultura, ki jo ustvarjajo z ekipo – zanos mladih sodelavcev, ki čutijo, da so del nečesa velikega.

Posebej poudari odločitev, da platforma omogoča brezplačen dostop otrokom iz ogroženih okolij, ne da bi "upravičenost" kakorkoli preverjali. "Dostop do znanja ali do pomoči pri učenju nikoli nikomur ne bi smel biti onemogočen."

O tem govori tudi iz svoje izkušnje. "Imel sem velike težave z matematiko, šolo, z vrednotenjem sebe. Verjel sem, da sem manj pameten kot moji vrstniki. Vsi zmorejo, zakaj jaz ne zmorem?"

Ko pa so se začele ponujati možnosti pomoči z umetno inteligenco, se je spraševal: "Kako bi bilo, če bi mali Klemen nasproti imel nekoga, ki bi imel z njim neskončno potrpežljivost? Lahko ga vprašam najbolj butasto vprašanje in me ne bo obsojal. Tako je prišla ideja za to učno pomoč."

Klemen ima tudi izkušnjo "popolnega odklopa" od vrveža in omrežij. Ko je pisal knjigo Aidea, se je umaknil v kočo na samem in "onesposobil telefon". Najprej je avtomatično posegal po njem, um je hotel potešitev, a po nekaj dneh se je umiril. "Vsem priporočam. Svoboda, ki pride po tem, je neverjetna. Veliko bolj čist um sem imel, miren sem bil."

Ko ga vprašajo, kakšen nasvet bi dal mlajšemu sebi, se nasmehne. Odgovor ima pripravljen: "Moj nasvet mlademu sebi je, da ne poslušaš nasvetov." Ker poti ni mogoče preskočiti. Vsak jo mora prehoditi sam.

Klemen pravi, da se življenje se ne razreši v odgovorih, temveč v hoji – v odnosih, v radovednosti in v pogumu, da si prisoten tam, kjer si.