Cenimo, ker nas prebirate. Še naprej bi radi širili lepe zgodbe in dobre novice. Vnaprej hvala za vašo pomoč. 🤝
Karmen in Timotej Brecelj sta zakonca in starša 5-letnemu Davidu ter 2-letni Oliviji. Timotej se na področju elektrofiziologije in vgradnih naprav ukvarja z motnjami srčnega ritma, Karmen pa vodi družinsko podjetje s fizioterapijo in vodenimi vadbami.
Spoznala sta se na Škofijski klasični gimnaziji, kjer sta bila štiri leta sošolca, v četrtem letniku pa sta postala par in se po sedmih letih poročila.
V pogovoru spregovorita o tem, kako sta iz dveh precej različnih svetov oblikovala skupnega, zakaj je bila zanju prelomnica že zaroka, kako zavestno načrtujeta čas drug za drugega ter kaj se jima zdi ključno pri vzgoji in sobivanju s starši.
Karmen, Timotej, če se vrneta v prva leta zveze – česa sta se morala "odučiti" oziroma odvaditi?
Karmen: Morala sem sprejeti čisto drug svet in drugačen način funkcioniranja. V nekaterih stvareh sva si bila zelo podobna, v drugih zelo različna. Učila sva se prilagajati in najti nov, skupen način – spustiti neke svoje navade in prepričanja ter jih oblikovati v skupne, najine. Mislim, da je bilo lažje, ker sva začela hoditi mlada in se pred tem kot posameznika še nisva čisto izoblikovala – v marsičem sva se oblikovala skupaj in si tako postajala vedno bolj podobna.
Timotej: Jaz izhajam iz aktivno katoliške družine, kjer so mi bile nekatere stvari samoumevne. Ko je Karmen hodila h katehumenatu in sva se pogovarjala, sem tudi jaz o nekaterih stvareh začel razmišljati na novo in jih drugače ponotranjil, kar mi je zelo koristilo. Velike razlike so bile tudi pri hobijih – jaz sem kolesaril, ona prej skoraj nikoli. Seveda nisem pričakoval, da bo zaradi mene spremenila vse, ampak mi je veliko pomenilo, da je pokazala pripravljenost in naredila korake v to smer. Želela sva se zanimati za področja, ki so drugemu pomembna, in to se mi zdi velik blagoslov.
Karmen: Jaz sem se morala naučiti zelo dobro argumentirati svoje želje, sicer jih Timotej ni vzel čisto resno. On pa se je učil sprejeti, da je dober argument tudi to, da mi nekaj res veliko pomeni. To je bil za naju pomemben premik. Drug ob drugem sva se brusila.
Kaj se je najbolj spremenilo po poroki?
Karmen: Leto pred poroko sva bila štiri mesece na Madagaskarju na humanitarno-medicinski odpravi. Take okoliščine izpostavijo stvari, ki jih udobno življenje ne. Ta izkušnja naju je še bolj povezala in utrdila najin odnos. Rekla bi, da je bolj kot poroka najin odnos spremenil prihod otrok – to je bil res velik "obrat", čisto nova dimenzija.
Timotej: Zame je bila zelo velika prelomnica že zaroka, ker sva se odločila, da bova svoj odnos svobodno potrdila pred drugimi in pred Bogom. Dobil je večji smisel, ki ni vezan samo na to, da skupaj živiš ali da imaš otroke. Hkrati mi je bilo kristalno jasno, da take obljube iz svojih moči ne morem dati. Zaroka je odprla vprašanje: ali res zaupam v Božjo pomoč in obljubo, da mi bo pomagal držati obljubo? Takrat sem se tudi zavedel, da samozadostnost še nikogar ni pripeljala daleč – in sem se učil zaupati.
Kaj pa so prinesli otroci?
Karmen: Naučila sva se novega načina funkcioniranja, novih prioritet, hkrati pa so otroci v najino življenje prinesli tudi veliko veselja in bogastva. S starševstvom pridejo novi izzivi – treba je najti skupen jezik in skupen način odzivanja, da si pred otroki ne nasprotujeva preveč.
Kaj je gorivo za vajin zakon?
Karmen: Predvsem skupni trenutki – zavestno načrtovan čas za naju, skupni večeri. Enkrat na leto greva na duhovne vaje za zakonce, kar naju vedno napolni. Pomembna nama je tudi zakonska skupina.
Timotej: Kratki objemi in poljubi čez dan. In skupni večeri.
Kako to organizirata v praksi?
Karmen: Ob nedeljah zvečer si vzameva čas in se dogovoriva, katera dva večera v tednu bova zavestno skupaj. Če tega ne načrtuješ, večer hitro mine v gospodinjskih opravilih in urejanju stvari, za katere čez dan nimava časa. Z bližnjimi prijatelji pa imamo dogovor, da si izmenično čuvamo otroke – tako si lahko na približno 14 dni vzameva dve urici zase.
Timotej: Tudi otroci imajo ta skupna varstva zelo radi – z varstvom pridejo palačinke, skupna igra in poseben večer tudi zanje. Krasno deluje, moraš pa se znati organizirati in biti dosleden, da teh večerov ne odpoveš.
Kaj je po vajino največji mit o starševstvu?
Timotej: Morda to, da starši majhnih otrok ne morejo nič drugega, kot skrbeti za njih, in da so otroci ovira do tega, da se imaš fino.
Karmen: Ko sva dobila prvega otroka, sva si rekla, da najinega življenja s tem ni konec in da ne bo to le obdobje skrbi za otroka. Ko je bil David star tri mesece, smo šli kampirat, malce pozneje smo že hodili v hribe, spali v planinskih kočah. Otrok je najbolj srečen, če ima ob sebi mami in tata (pa seveda, da ima zadovoljene osnovne potrebe – da je previt, sit in naspan).
Seveda pa sva pozneje videla tudi, da ni vse smiselno. Danes bolj pretehtava, kaj je vredno najine energije. Včasih kakšne aktivnosti opustiva ali jih prilagodiva – ne zato, ker se "ne da", ampak ker izbirava, kaj nam vsem res prinese največ.
Kaj pa največji mit o zakonu?
Karmen: Jaz bi rekla, da odnos s taščo. Imam krasno taščo! Ko sem rodila Olivijo in prišla iz porodnišnice, je imel Timotej službeno izobraževanje in sem bila ves dan sama. Takrat je k meni prišla tašča in je tako lepo poskrbela zame. Zelo sem cenila, ker je za vsako stvar glede gospodinjstva in glede Davida vprašala, kako jaz želim, da jo naredi. To se mi je zdelo res dragoceno.
Timotej: Morda rek, da je bolje biti tiho, kot imeti prav. Sploh moški velikokrat tako razmišljamo in v določenih situacijah je to res morda najbolj modro. Toda če tako razmišljaš pri pomembnih vprašanjih, lahko povzročiš katastrofo. Treba se je truditi za skupno pot, ker če se ves čas prilagajaš in ostajaš tiho, lahko na koncu življenja ugotoviš, da zakon in tvoja družina nista tam, kjer bi morala biti.
Sta si pri vzgoji enotna ali se kje razhajata?
Karmen: V teoriji sva si precej enotna. Včasih se razhajava pri tem, kako teorijo spraviti v prakso – na primer, kako hitro zaostriti, kako uveljaviti pravila. Trudiva se, da si pred otroki ne nasprotujeva. Če čutiva, da nisva na isti valovni dolžini, si pomagava tudi s knjigami in spletnimi predavanji.
Najbolj nama je pomembno, da otroka res vidita, da sta ljubljena in sprejeta – ne glede na to, kaj naredita ali rečeta. Da imata varen pristan, kamor se vedno lahko vrneta. Hkrati pa, da znata sprejeti posledice svojih odločitev. Svojo vlogo vidiva v tem, da ju pripravljava na samostojno življenje.
Najtežje se nama zdi biti dober zgled. Najtežje je v bistvu "vzgojiti sebe". Recimo telefon – kako hitro sežeš po njem in kolikokrat mu daš prednost. Tu se še učiva.
Živita v hiši s starimi starši. Kaj bi svetovala parom, ki se pripravljajo na tovrstno sobivanje?
Timotej: Jaz sprva nisem bil navdušen nad to idejo. Potem pa sem začel razmišljati o Karmeninih starših in predvsem gledati na konkretne izkušnje: da znajo držati mejo, da se ne vmešavajo v najin prostor in čas. Veliko nama je pomenilo tudi, da so bili odprti pri prenovi mansarde – da sva dobila proste roke in občutek zaupanja.
Karmen: Ključno je, da je prilagajanje obojestransko. Če je vse enostransko, se bo na neki točki zalomilo. Pomembno je vplivalo, da sva po poroki najprej živela drugje. Takrat sva se res oblikovala kot samostojna družina. V miru sva vzpostavila svoj način funkcioniranja. Ko sva prišla nazaj v skupno hišo, sva tako lažje postavila meje.
Pomagajo čisto konkretni dogovori: da se pokliče, preden kdo pride pred vrata; da ne hodimo drug drugemu po stanovanju; da obstaja prostor, kjer se v miru pogovorimo, če koga kaj zmoti. Imamo tudi "mesečne refleksije" – dogovorjen pogovor, kjer lahko vsak izrazi svoja navdušenja in težave, ki jih vidi.
Karmen: Ko sva se odločila za mansardo, sva si obljubila: če bi se katerikoli od naju počutil, da sobivanje slabo vpliva na najino družino ali odnos, gremo drugam. Najina družina je prioriteta. In to, da si upaš postaviti to kot pravilo, ti da pogum, da se sploh odločiš za sobivanje.
Kaj bi svetovala starim staršem?
Da naj dajo mladim prostor in priznanje, da imajo besedo pri tem, kako bo življenje pod isto streho potekalo. Meje, spoštovanje zasebnosti in pripravljenost na prilagoditev so temelj, da sobivanje lahko deluje.
