Cenimo, ker nas prebirate. Še naprej bi radi širili lepe zgodbe in dobre novice. Vnaprej hvala za vašo pomoč. 🤝
Vprašanje bralke:
Pozdravljeni. Sprašujem se, ali sploh še znamo sodelovati? Zdi se, kot da šteje samo še moč ter boj za prevlado. Zaradi tega je toliko konfliktov tako v družinah kot tudi v državi ali med državami. Kje smo zgrešili oz. kaj narediti, da se bomo iz tega stanja premaknili v bolj zdravo in mirno smer?
Lana
Odgovarjata zakonska in družinska terapevta Drago in Sara Jerebic:
Za zdravje posameznika je zelo pomembno, da si ne dovoli čutiti in misliti zgolj pozitivne stvari, ampak da zna živeti v sožitju z vsemi deli oz. vidiki samega sebe. V vsakem izmed nas se prepletajo čustva, telesni občutki, misli, spomini, navade.
Če kak del sebe odrinemo (strah, žalost, sram, tesnobo), se s tem težava ponavadi ne zmanjša. Potlačeno ne izgine, temveč se pogosto okrepi. Najprej kot notranja napetost, izogibanje, pretirana kontrola ali otopelost, pozneje pa kot izbruh, konflikt, tesnoba, bolečina v telesu ali občutek lastne odtujenosti.
Zato je sprejemanje več kot le prijazna misel. Pomeni, da se uspemo ustaviti, opazovati, poimenovati in razumeti, kaj se v nas dogaja, kaj mislimo in čutimo. Sprejemanje ne pomeni, da se z vsem strinjamo, pomeni pa, da ničesar ne izključim iz zavedanja. Ko nekaj slišimo, lahko šele zares izbiramo, kako bomo ravnali, povedali, kje postavili mejo.
Enako velja tudi v odnosih z drugimi: ko nekoga napadamo, sramotimo ali utišamo, odnosi postanejo utesnjujoči. Če hočemo spremembo pri sebi ali v odnosih z drugimi, je pomembno, da smo v stiku tudi z neprijetnim vsebinami. Ni lahko, je pa pogosto milostno.
Podobno je v družbi. Ko posameznike ali določne skupine sramotijo in izključujejo, je velika nevarnost za nastanek polarizacije. Ljudje se začnejo počutiti ogrožene, zato se še bolj oklepajo svojega tabora. Medtem ko rasteta nezaupanje in strah, družbena klima postane toga in vse manj je prostora za tehten razmislek.
Zato se zrelost neke skupnosti kaže tudi v tem, ali zmore prenesti različnost. Zdrava skupnost razlikuje med sodelovanjem in prevladovanjem. Prevladovanje lahko prinese navidezni red, a pogosto temelji na zastraševanju, zato ustvarja upor, zamero ali umik. Sodelovanje pa pomirja: gradi občutek varnosti, dostojanstva in pripadnosti. Tudi politika (odgovorno urejanje skupnih zadev) je bolj uspešna, če vodi z zaupanjem in povezovanjem, ne pa s strahom in izločanjem.
Prispevek je bil najprej objavljen v Naši družini, prilogi tednika Družina.
