“Jaz pa že ne obrekujem.” Mar res?

Dolgo časa sem mislil, da obrekovanje pomeni deljenje neresničnih informacij ali pretiravanje z resnico, dokler ta ne postane neresnica. Nisem dovolj domiseln ali energičen, da bi si sam izmislil kakšne res sočne govorice, zato me obrekovanje nikoli ni zares mikalo. Pa to v resnici ni povsem držalo.

Obrekovanje namreč vključuje tudi deljenje stvari, ki so zelo resnične. Predstavljal sem si, da dokler govorim resnico, niti ni tako pomembno, če govorim o nekom drugem, da bi se mu posmehoval ali ga sodil. Seveda sem občutil kanček krivde zaradi posmehovanja in obsojanja in sem to pozneje obžaloval, toda načeloma sem mislil, da ni nič narobe s tem, če govorim o drugih ljudeh: saj sem vendar pripovedoval resnične stvari.

Ampak seveda je to bilo obrekovanje. Vedno. Govoril sem o drugih ljudeh, o katerih nisem imel nobene pristojnosti pripovedovati drugim, ne glede na to, s kakšnimi nameni sem to počel. Morda sem govorice nekoliko prikril in se pretvarjal, da jih delim z dobrimi in plemenitimi razlogi, toda v resnici sem samo želel biti tisti, ki je novico posredoval svetu. Verjetno sem se zaradi tega počutil pomembnega. Ne vem, morda sem se želel bolje počutiti, ali pa morda pomiriti svoje ljubosumje, tako da sem ponižal nekoga drugega.

Tudi resnične informacije, ki se širijo zlonamerno, postanejo obrekovanje, in obrekovanje, četudi ni izmišljeno, je oblika govorice. Dandanes si na splošno bolj prizadevam, da molčim, in če se med pogovorom pojavi nekogaršnje ime, se osredinim na to, da omenjeno osebo predstavim v dobri luči.

Govorice me še vedno prizadenejo, in ne le takrat, ko ne dosegam svojih idealov. Kot vsakdo drug imam tudi jaz mnenja o skoraj vsem in vsakomur, toda bolj premišljujem o tem, bolj očitno postaja, da osupljivo veliko število mojih mnenj temelji zgolj na nejasnih občutkih in slutnjah. Od teh muhavosti je odvisen celoten ugled posameznika, in te muhavosti so se, pa če mi je to všeč ali ne, oblikovale ob poslušanju govoric.

Ustvaril sem si negativno mnenje o slavnih osebnostih, o politikih, o papežu, duhovnikih, bratih katoličanih, pravzaprav o vseh mogočih ljudeh, ker sem prebiral obrekljive tvite in neutemeljene časopisne uvodnike, ali pa sem slišal komentarje prijateljev. Kar nekajkrat sem bil uperjen proti nekomu, še preden sem ga spoznal, in to zaradi krivičnih mnenj, ki sem jih pobral iz govoric.

Odnosi so se skrhali, oblikovala so se lažna mnenja, ranjen je bil ugled, zgolj zaradi na videz nepomembnih drobnih govoric, ki so krožile med ljudmi.

V svetu je toliko informacij, veliko tudi lažnih ali obrekljivih, da se človek težko izogne predsodkom. Morda bi bilo najbolje, da ne le zmanjšamo svoje sodelovanje pri govoricah, pač pa da se za trenutek ustavimo in se poskusimo bolj zavedati, kako nas obrekovanje oblikuje. Dejstvo je: če bi bilo obrekovanje voda, bi se ljudje gotovo utapljali.

Med obveščenostjo in obrekovanjem je tako tanka meja, da jo je težko prepoznati. Kako vem, ali je to, kar slišim, škodljivo? Ali pa to, kar govorim?

Izziv je ugotoviti, kdaj dejansko obrekujemo. Ali je obrekovanje, če si pred ženo malce olajšam dušo po napornem dnevu v službi in ji povem, kako me je sodelavec razjezil? Če se z mamo pogovorim o družinskem članu, za katerega naju oba skrbi? Če se z najboljšim prijateljem posvetujem glede težave, ki jo imam z nekom tretjim?

Kako vemo, kdaj obrekujemo? Pripravil sem približen okvir meril, ki jih lahko upoštevamo.

Obrekovanje spodbuja negativnost. Ko širim informacije, da bi nekoga ponižal, ga nepravično obsodil ali ker sem ljubosumen, je to obrekovanje. Če razprava nepotrebno škoduje nekogaršnjemu ugledu, je to obrekovanje.

Obrekovanju manjka empatije. Izbirno širi dejstva, pristransko kroji resnico in se prepušča delnim dejstvom. Namesto da bi poskušalo videti obe strani vprašanja, obrekovanje nepravično poenostavlja, da bi ustvarilo dve ločeni "ekipi" in povzročilo razdor.

Obrekovanje povzroča občutek krivde ali nejasne nelagodnosti. Ni vedno preprosto prepoznati obrekovanja, ko se vanj zapletemo, toda občutek krivde, ki nas pozneje prevzame, je jasen pokazatelj, da smo najverjetneje obrekovali. Po letih napak sem se naučil, da ne spregledam namigov svoje vesti, četudi ne morem povsem natančno pojasniti, zakaj občutim nelagodje.

Obrekovanje je povezano z nezdravo radovednostjo. Pretirano zanimanje za zadeve drugih ljudi ni zdravo. Ne potrebujemo vseh podrobnosti. Teh si niti ne zaslužimo. Zadošča, če poskušamo obvladati lastne grehe, ne da bi govorili o grehih drugih ljudi.

Obrekovanje se nam lahko prikrade v "krščanski" obliki, zato moramo biti previdni. Lahko je prikrito kot prošnja za molitev, ker ima določena oseba "težave", ali pa se pojavi v obliki prijateljskega opozorila, da ta in ta doma prikriva greh ali težavo, ali da je bil pred časom vpleten v spor in je ravnal povsem neprimerno, zato le previdno. Navsezadnje je širjenje informacij, ki ne zadevajo nas samih, še vedno obrekovanje, četudi je vse skupaj prikrito pod dobrimi nameni.

Ne gre za obrekovanje, kadar se pogovarjamo z zaupanja vredno osebo, ki informacij zagotovo ne bo širila naprej, ki predlaga pozitivne razlage dejanj druge osebe, poskuša videti obe strani spora in pomaga pri iskanju pozitivnih rešitev.

Ne gre za obrekovanje, kadar je motiv za širjenje informacij iskreno pridobivanje nasvetov in napotkov. Občasno se moramo malce sprostiti, da lahko znova prevzamemo nadzor nad svojimi čustvi, če je le končni rezultat izražanja čustev ta, da se močan čustven odziv umiri v natančnejši, bolj razumski pogled na vprašanje.

Vsak izmed nas potrebuje dober nasvet, zato bodo nastale okoliščine, v katerih se bosta dve osebi morali pogovarjati o tretji osebi. Takšni pogovori pa morajo biti vedno dobronamerni. Naše besede so močne. Lahko oblikujejo ugled, gradijo ali uničijo odnose, razdvajajo ali povezujejo. Nikoli ne pozabimo, da so ljudje, o katerih govorimo, ustvarjeni po Božji podobi, zato si prizadevajmo uporabljati svoje besede tako, da bomo ohranili njihovo dostojanstvo.

Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.