Med oltarjem in vojaško uniformo: “Največ pomeni, da si z ljudmi”

Gašper Naglost je v Vipavi odraščal kot drugi otrok v petčlanski družini. Vera v družini ni bila nikoli vsiljena, temveč samoumevna. "Imeli smo navado, da smo hodili vsak dan k maši. To je bilo del našega življenja. Če kakšen dan ni bilo maše, je kar nekaj manjkalo," se spominja nekdaj zvest ministrant.

Tudi ko se je v prvem in drugem letniku gimnazije – kot sam pravi – nekoliko "oddaljil" od vere, to ni pomenilo preloma. Obiskoval je Škofijsko gimnazijo Vipava, kjer je bil deležen tudi verskih vsebin, rahli odmik se je kazal le v tem, da je nekajkrat na teden morda izpustil mašo.

Pomembno vlogo pri njegovem odraščanju je imela tudi izkušnja disleksije. "Ni hudo, ampak ravno dovolj, da se zavedaš svoje majhnosti. Da ni vse v tvoji moči in da so pomembnejše stvari od tega," opisuje svojo težavo. "Na začetku se seveda obremenjuješ, se jeziš nase in na ves svet. Potem pa to sprejmeš kot del sebe in s tem živiš. Lažje je in greš naprej."

Duhovniški poklic je prvič bolj jasno začutil okoli osmega leta, čeprav danes pravi, da je bil navzoč že prej. "Duhovništvo je več kot stil življenja. Ti sam si v tem – ves."

Njegovo razločevanje so močno zaznamovali tudi zgledi duhovnikov, ki jih je srečeval doma. "Vipava ima veliko srečo, da je tu veliko dobrih duhovnikov," pravi in našteva: Janez Zupet, Franc Pivk, Bogdan Vidmar, Metod Pirih, Slavko Rebec, Stanko Fajdiga, … "Niso bili popolni, so se pa trudili biti dobri kristjani."

Po gimnaziji ni imel večjih dvomov, kam naprej – vpis na teologijo in v bogoslovje je bil logičen korak. A dolgo o tem ni govoril na glas. "Malo sem se bal reakcij. A konec koncev sem se bal samega sebe. Strah pred reakcijami drugih je bil povsem neupravičen," priznava danes.

So ga pa že pred vstopom v duhovniške vrste opozorili, da ni vse tako rožnato, kot se včasih govori. "S tem mi je bilo veliko prihranjeno. Če prideš iz nekega idealnega pogleda na Cerkev, potem pa vidiš, da te idealnosti ni, bi lahko bil šok. Hvaležen sem ljudem, ki so me na to pripravili."

Ta realizem mu je pomagal, da ni izgubil zaupanja, ko se je srečal s človeško nepopolnostjo. "Tista Cerkev, ki je v nebesih, je sveta. Cerkev v vicah se posvečuje. Na zemlji pa smo grešni. Tako je."

Prva duhovniška leta v Ilirski Bistrici so bila zanj dragocena. Na župniji je pomagal pri vsem: obiskovanju bolnikov, delu z birmanci, mladinci, študenti, oratoriju. "Zgodilo se mi je, da sem v 24 urah imel krst, poroko, bolniško maziljenje in pogreb. Pred sabo imaš celo življenje. Če zmoreš preklapljati med vsem tem, gre. Se pa ne čudim, če je za koga preveč."

Po sedmih letih v Ilirski Bistrici je eno leto deloval v Vipavi, zdaj pa pomaga pivškemu župniku, ki upravlja tudi okoliške župnije.

Delo duhovnika, ki hkrati deluje še v vojski, je razgibano in naporno. Med tednom redno delo v vojski, med konci tedna pa pomoč v Pivki ter različni "vojaški" blagoslovi in svete maše – posebej v Posočju, na krajih, zaznamovanih s prvo svetovno vojno, pa tudi po vojašnicah na Primorskem.

"Dobro je, če imam vsaj načeloma en dan v tednu prost. Potrebujem tisti dan, da se odmaknem. Če je preveč napeto, lahko tudi poči."

Gašper najraje pričuje z zgledom. "Največ pomeni, da si tam. Z njimi." To se je še posebej pokazalo na vojaški misiji na Slovaškem. "Nisem šel tja, da bi spreobračal ali kaj dosegel. Bil sem le tam, z njimi. Na koncu pa smo imeli dva krsta in nekaj birm."

Ko pa kdo vpraša o razlogu tvoje vere, je seveda treba odgovoriti. "Takrat govori Sveti Duh. Pomemben je tudi način, kako povemo."

V petem letniku bogoslovja so predstavniki vojaškega vikariata študentom prišli predstavit svoje delo. "Predstavitev je bila grozna," se nasmehne, "a mi je dala misliti." Pozneje je dobil zeleno luč in se odločil, da gre v vojsko. "Želel sem spoznati samega sebe. Kje so moje meje. To sem vzel kot duhovne vaje." Čeprav v vojaškem usposabljanju ni bilo nič duhovnega. "Večinoma le preklinjanje, surovost, 'švic' in blato," se spominja.

A sadovi teh "duhovnih vaj" so bili zelo dobri. "Včasih se moraš le prisiliti. Telo je sposobno marsičesa. Veliko stvari je le v glavi – razne blokade si si sam postavil," je prepričan. "Včasih pa je treba tudi poslušati telo in ne zahtevati od sebe preveč. Postaneš bolj rahločuten, bolj zaznavaš stvari okoli sebe. Če seveda pristopiš kot jaz – to so bile zame duhovne vaje, to, kar počnejo inštruktorji, pa je le igra. Vrgel sem se v to igro in bilo mi je zelo všeč."

Priznava pa, da je bilo tudi zelo težko. "Bolele so me noge, hrbet, vse. Včasih nisem čutil ničesar več, ker me je vse tako bolelo. Ampak bilo je vredno."

Trije meseci so minili hitro, a so bili nabiti z doživetji. "Ko smo gledali nazaj, se nam je zdelo, kot da je trajalo dve leti."

Mladi duhovnik poudarja, da zaupanja vojakov ne more pridobiti le na podlagi funkcije. "Ne zaupajo mi zato, ker sem duhovnik. Najprej sem Gašper." Zaupanje se gradi počasi, ko ga spoznavajo. Spoznavajo pa ga lahko, ko je preprosto z njimi – zlasti v težkih situacijah.