Mladi vdovec Anže: “Ob ženini smrti sem začutil bližino nebes”

Malo je moških, ki bi bili o izgubi žene pripravljeni javno spregovoriti. Anže Marinko je eden tistih, ki s svojim pričevanjem daje upanje tudi drugim. Upanje, da je mogoče tudi v izgubi najti smisel. Čeprav je v 29. letu starosti ostal brez žene in s še ne triletno hčerko, verjame, da Karolina sedaj na poseben način bdi nad njima. 

Anže svoj jezik ljubezni živi v besedah potrditve. Pred malo več kot osmimi leti je na enem izmed koncertov prejel Karolinino pohvalo, da ima lep plašč. To je bila ena prvih iskric med njima. Nekaj dni, preden sta postala par, sta se po kavi udeležila še svete maše pri Sv. Jožefu v Ljubljani. Tam so ju prosili, da pred darovanjem prineseta darove na oltarno mizo. S pogledom v tisti čas Anže spoznava, da sta bila tista kruh in vino, ki sta ju s Karolino prinesla na oltar in sta nato postala Kristusovo telo in kri, simbol darovanja, kot sta ga pozneje, v Karolinini bolezni, znova doživela še na lastni koži.

Kako sta se s Karolino spoznala?
Pred dobrimi osmimi leti sem se udeležil enega izmed dogodkov gibanja Družina in Življenje, kamor sem sicer prišel zaradi druge punce, ki mi je bila všeč, ampak Bog je imel drugačen načrt. :) Tam sem spoznal Karolino, ampak potem se je najin odnos še dobro leto počasi "tenstal".

Med drugim sem jaz takrat pel tudi v zboru MPP in po enem od koncertov je Karolina pohvalila moj plašč. Ključno pa je bilo, ko sem kot tehnični voditelj kuhal na skavtskem usposabljanju in je tja prišla kot udeleženka, bodoča skavtska voditeljica.

Čez nekaj mesecev sva se začela pogovarjati in dober mesec počasi gradila najin odnos. Med drugim sva se enkrat dobila na kavi v Ljubljani in šla nato k sveti maši, kjer sva na oltar, pa čeprav šele po prvem zmenku, skupaj odnesla darove. Nekaj dni po tem sva postala par, ampak je od prvega srečanja do tega trenutka minilo skoraj leto in pol.

Kakšen je bil vajin odnos, na čem sta ga gradila, kako sta si zamišljala prihodnost? Kakšne načrte sta imela?
Predstavljala sva si, da se tista mladostna zaljubljenost med nama nikoli ne bo končala in bo vedno zelo lepo. Želela sva si, da bi imela srednje veliko družino, da bova živela na svojem ipd.

Kmalu pa sva morala te najine načrte počasi spreminjati. Mnogi prijatelji podobne starosti so razmišljali o drugem ali tretjem otroku, gradnji hiše, potovanjih ipd. Midva pa sva morala najine načrte počasi prilagajati in prepuščati Bogu, saj sva leto in pol po poroki izvedela, da ima Karolina raka.

Od vajinih skupnih začetkov pa do Karolinine smrti je minilo le dobrih šest let. Kako sta izvedela za bolezen? 
Nekaj mesecev po Ajdinem rojstvu, ki se je rodila avgusta 2022, si je Karolina slučajno zatipala bulo v dimljah. Najprej sva mislila, da ima le otečene bezgavke, ker je ravno prebolela virozo. Takrat je bila ta bula velika kot lešnik. Zdravnik je nato Karolini naročil, da če se po enem mesecu ta bula ne zmanjša, naj pride nazaj na pregled.

Po enem mescu je bila bula v velikosti manjšega oreha. Karolina je bila najprej napotena na nadaljnje preiskave, na punkcijo in rezultati so pokazali, da gre za rakavo obolenje. Nismo pa še vedeli, za kakšen tip raka gre. Bilo je zelo nepredvidljivo, ker nismo vedeli, ali bo potrebovala le manjšo operacijo ali pa se pogovarjamo o zadnjih tednih oziroma mesecih življenja.

Osebna zdravnica je nato Karolino povabila na pogovor in ko je dejala, naj pridem z njo tudi jaz, sva vedela, da je resno. Izvedela sva, da ima Karolina rabdomiosarkom, gre za agresivno obliko raka, ki je sicer bolj značilen za otroke in mladostnike.

Kakšen mesec pred tem smo se ravno začeli pripravljati na selitev v večje stanovanje in po Božji previdnosti smo noč pred prvo kemoterapijo že prespali v novem stanovanju, kar na tleh, ker je posteljni okvir prišel šele naslednji dan. Prva diagnoza je bila postavljena v februarju 2023, prva ponovitev je bila avgusta 2024, druga pa januarja 2025. Zadnje tri tedne pred smrtjo je bila Karolina v paliativni obravnavi, Bogu hvala pa večino časa doma in 2. junija 2025 je na domači sedežni umrla.

Glede na vajine načrte, česa vas je bilo ob postavljeni diagnozi najbolj strah?
Težko rečem, da sem se česa prav posebej prestrašil. To je bila tudi posledica mojega obrambnega mehanizma, da celotne situacije nisem dojemal tako resno, kot je v resnici bila. Sproti sem racionaliziral stvari, da imamo načrt, kako bo Karolina ozdravela. Če ni bilo racionalne razlage, pa sem se večkrat zatekel k humorju.

Na nek način je bilo to zame dobro, ker sem sam lažje postopno sprejel situacijo, za Karolino in Ajdo pa ker zaradi tega mehanizma bega pred realnostjo nisem bežal v delo in sem deloval miren, stabilen.

Obenem pa je to tudi vplivalo na Karolino in ji je bilo zaradi tega včasih težko. Potrebovala me je na način, da sočustvujem z njo, da pustim čustva na plano, ne da sem samo trdna skala, na katero se sicer lahko opre. Ob tem pa od mene pogosto ni dobila tolažbe, ki jo je potrebovala.

Seveda mi ni bilo prijetno, ampak situacije pa zagotovo nisem dojemal tako resno, kot je v resnici bila.

Ko je Karolina junija 2025 umrla, je bila vajina hčerka Ajda stara malo manj kot tri leta. Kako je postavljena diagnoza vplivala na Karolino kot mamo?
Karolini je bilo najtežje to, da je bila Ajda stara šele pol leta, ko je začela s kemoterapijami. Veliko se je spraševala, zakaj ji je Bog namenil to bolezen in obenem še hčerko, ki bo ostala brez mamice. Ni si želela, da Ajda ostane brez mame, lažje bi sprejela, če takrat še ne bi imela otrok.

Kako pa ste o bolezni in smrti govorili z Ajdo?
Mogoče je bila Božja previdnost, da je bila Ajda ob Karolini smrti stara še ne polna tri leta. Opazil sem, da je vse, kar sem ji jaz povedal, vzela za "sveto". Torej, če sem rekel, da je mami sedaj v nebesih, je ona to tako sprejela.

Vse, kar sem Ajdi povedal, je prišlo po naravni poti. Nisem veliko razmišljal o tem, kaj točno in na kakšen način ji želim povedati. Zadnje dni, preden je Karolina umrla, sem šel zvečer z Ajdo v spalnico, da jo uspavam. K molitvi sem takrat dodal še svetnike in naše zavetnike. Med drugim sva se ob teh priložnostih pogovarjala o tem, kdo so svetniki in da so oni v nebesih. Sledilo je vprašanje, kaj so nebesa. Razložil sem ji, da je v nebesih lepo in da tam plešejo, pojejo, se družijo z Jezusom in drugimi svetniki. 

Povedal sem ji, da so v nebesih tudi otroci in se igrajo, ker vem, da si je potem vse skupaj lažje predstavljala kot nekaj najlepšega, čeprav je nam odraslim to sicer težko sprejeti kot lepo. Zato je ob mamini smrti njen odhod v nebesa sprejela kot nekaj, kar si vsi nekoč želimo. Takoj po Karolinini smrti sem Ajdi povedal, da je mami odšla v nebesa. Ona pa je ta podatek takoj povezala s tem, da tam Karoline nič več ne boli, ji ni več slabo in da lahko tam spet počne stvari, ki jih tu ni zmogla več početi.

Kako pa ste to sprejemali vi?
Mene je Ajda po Karolinini smrti večkrat spraševala, kaj mami v danem trenutku počne v nebesih, in sem ji to moral vedno znova pojasnjevati. Zaradi tega sem tudi jaz postopoma bolj ozavestil, da je to res, kar sem Ajdi pripovedoval. Ne glede na to, ali sem se jaz z njeno smrtjo strinjal ali ne, mi je to pomagalo.

Tudi sam sem začel zaradi tega veliko bolj intenzivno dojemati, da ima Bog za nas cilj, čeprav tega v tistem trenutku nisem mogel v popolnosti sprejeti. Ajda je takoj sprejela, da je mami sedaj na cilju, v nebesih. Jaz pa sem to počasneje sprejemal in ji zares iskreno privoščil šele po nekaj tednih, ko sem jo lažje prepustil Bogu. Zanjo je to najbolje, kakorkoli obrnem.

Sčasoma pa sem prepoznal obilo znamenj, skozi katera nam je Bog kazal, da je Karolina v nebesih in nas spremlja na naših poteh.

Lahko z nami delite kakšno konkretno zgodbo, v kateri ste prepoznali ta znamenja?
Če omenim samo kakšnega, Karolina je umrla med praznikom Jezusovega vnebohoda in praznikom binkošti. Junij je vseskozi posvečen Jezusu in takrat je bil pravi vročinski val, nebo je bilo dobesedno "odprto". Jaz sem v tem videl podobo, kako so nebesa odprta. Julija in avgusta pa je bilo veliko dežja in oblačnosti, kot bi se nebo zaprlo.

S Karolino sva zelo rada hodila na Planico, to je hrib nad Škofjo Loko, kjer je tudi cerkvica svetega nadangela Gabrijela. Tja je pogosto hodila že Karolina s svojo družino in pozneje midva kot par, pa tudi vsi trije z Ajdo smo nekajkrat poromali tja, čeprav je to bilo za Karolino vedno težje zaradi kondicije. V vseh teh letih je bila ob naših obiskih ta cerkev zaprta, jaz sem le enkrat doživel, da so bila vrata cerkve odklenjena, Karolina pa dvakrat v vseh letih. 

V juniju pa sva šla z Ajdo štirikrat do te cerkvice in ne glede na to, ali je bilo med tednom ali vikendom, dopoldne ali popoldne, je bila cerkev odprta. Ponovno sem pomislil na to simbolično odprtost neba, ki pa sem ga toliko bolj opazil šele v poznejših mesecih, ko sva šla z Ajdo še velikokrat do cerkve in je bila vedno zaklenjena.

Za kaj ste, čeprav v preizkušnji, najbolj hvaležni?
Od prve diagnoze do Karolinine smrti sta minili približno dve leti in pol. Hvaležen sem, da je Karolina v tem času zares veliko časa preživela z Ajdo, ki vsa ta leta še ni hodila v vrtec. V prvi vrsti je ostala doma zato, da ne bi prinašala domov kakšnih okužb. Tako sta onidve imeli veliko skupnega časa, peli sta pesmice, brali knjige, risali, kuhali, bili zunaj. Ta njun skupni čas je zlata vreden.

Ob tem pa sem bil tudi jaz veliko doma. Lahko bi se v tem času umaknil v službo, ampak se večinoma nisem in sem bil zares veliko prisoten.

Kako greste iz dneva v dan? Kaj je tisto, kar počasi celi vaše rane, bolečino ob izgubi?
Ena izmed stvari, ki mi je pomagala, je to, da sem imel dovolj časa, da sem uredil naše družinske fotografije, tako digitalne kot tiste v fizični obliki. Izdelal sem fotoknjige, ki sem jih dal tudi moji in Karolinini družini, obenem pa sem poskrbel, da imava midva z Ajdo pri roki fotografije, ob katerih se lahko spominjava Karoline.

Poleg tega so mi zelo pomagali pogovori s prijatelji in psihoterapevtom, pa tudi tišina, petje, hoja, pisanje.

Pridejo trenutki, ko mi je težko zvečer biti sam, predvsem s socialnega vidika. Sem pa Karolinino bolezen in smrt počasi že sprejel kot nekaj, kar nas je obogatilo. Tolaži me zavedanje, da je smrt del našega življenja in da so nebesa nekaj lepega. Smrt je težka za svojce, za tistega, ki umre, pa so nebesa nekaj najlepšega.

Kako naprej? Sta se Karolino kdaj pogovarjala o tem? Tudi v smislu novih odnosov?
V zadnjih mesecih sem se večkrat spraševal o tem, kaj želim v življenju početi. Ali bom res več kot 40 let, do pokoja, osem ur na dan samo programiral? Ali s tem res svoje talente in izkušnje najbolje vlagam za vrednote, ki so za ta in oni svet najbolj potrebne?

S Karolino sva o življenju po njeni smrti le enkrat zares govorila, ker sva bila vseskozi polna upanja v čudež, usmerjena k življenju. Imela sva res lep odnos in sva si lahko vse povedala. Sozakonec je veliko več kot najboljši prijatelj. In ponosno lahko rečem, da sem res našel vrlo ženko.

Najtežje po njeni smrti mi je to, da včasih nimam s kom deliti veselja ali pa žalosti, ki jo doživljam. Če veselja nimaš s kom deliti, je to veselje veliko manjše, in žalost veliko težja. Ni dobro človeku samemu biti (1 Mz 2,18). Ni enako, če se le pogosteje slišim ali vidim s prijatelji in družino. Žena je le žena. Je pa vsaka družba dobrodošla, da se ne ciklam v svojih mislih.