Trenirka v gledališču – kam je izginil obred oblačenja za kulturni večer?

Priznam, da sama nisem prav pogosto v gledališču, četudi zelo občudujem gledališko in operno umetnost. Imam pa priložnost precej pogosto klepetati z ljudmi, ki v gledališče redno zahajajo in skupna točka vseh pogovorov je tudi kultura oblačenja v gledališču.

Ljubitelji gledališča brez izjeme poročajo o tem, da se je raven oblačil in urejenosti, ki jo ljudje razumejo kot primerno za obisk kulturne prireditve, močno znižala. Če je bilo včasih nepredstavljivo, da bi za v gledališče oblekli kaj manj kot moško dvodelno obleko in usnjene čevlje oz. kostim ali žensko obleko ter čevlje s petami, so se dandanes standardi spustili tako nizko, da se nekateri odpravijo na predstavo kar v puloverju s kapuco in v športnih hlačah. Pa ne samo v Sloveniji, o enakem dogajanju pripovedujejo tudi za druge zelo uveljavljene evropske kulturne ustanove.

Kje so kostimi, suknjiči, srajce z dolgimi rokavi in "ta boljše" obleke …? Za v park se oblečemo enako kot za na fakulteto ali v pisarno, potem pa zvečer smuknemo še na predstavo, ne da bi vmes enkrat samkrat pomislili, da morda naša oprava ne izraža spoštovanja do stavbe, ustanove, glasbenih in gledaliških umetnikov, režiserjev in tako dalje. Velja seveda tako za mlajše kot tudi starejše – zdi se, kot da smo vsi malce izgubili občutek za lepo in estetsko oblačenje za posebne priložnosti.

Spominjam se starejše gospe, ki sem jo v otroštvu klicala "babi" in s katero sva nekajkrat odšli tudi v opero ali na klasičen koncert v Cankarjev dom. Očarana sem opazovala, kako se je urejala za to priložnost. Vsakodnevno opravo praktičnega krila in zgornjega dela so zamenjali svilena kombineža, ujemajoč se komplet bluze in krila, zraven pa tudi obvezen kos nakita – broške ali biserne ogrlice – ter kapljica malce močnejšega parfuma, ki je bil pri njej rezerviran samo za posebne priložnosti. Za konec je dodala lep plašč, majhno torbico, usnjene čevlje ter čipkaste rokavičke.

Celoten obred je že naznanjal, da gremo nekam "na lepše"; da se bomo tam imeli lepo, da bo svečano in nekaj posebnega, da si bomo predstavo zagotovo zapomnili, ker bomo v njej uživali. Težko si zapomnimo kulturni dogodek na tak način, če gremo tja na hitro, malodane v trenirki in supergah, kot da nam pravzaprav sploh ni mar, kot da gre le še za eno monotono in dolgočasno obveznost, ki nam želi kratiti pravico do udobja in ki se ji zato želimo kar čim manj prilagoditi.

Ko sem malce raziskovala tuje spletne strani, sem naletela na zanimiv članek o tem, kako londonsko gledališče (London theater) svetuje obiskovalcem, naj bodo oblečeni. "Četudi ni striktno določenega kodeksa oblačenja, pa je primerna urejenost za obisk našega gledališča način, kako pokažete spoštovanje do umetnosti ter priložnosti."

Priporočila so razdeljena na malce manj do zelo formalne ravni. Za manj formalno oblačenje šteje, če obiskovalci oblečejo hlače ali krilo iz blaga v kombinaciji s srajco ali bluzo. Za premiere in gala predstave pa svetujejo moško obleko s srajco in kravato ter glamurozno žensko oblačilo s primernimi dodatki.

Pomembni so poudarki, ki lepo razložijo, za kaj gre: "Gledališka umetnost je vrsta umetnosti, ki jo cenimo že stoletja. Primerna oblačila pokažejo, da cenimo trdo delo igralcev, režiserjev in ekipe. Prav tako elegantnejša oblačila poudarijo naše doživljanje gledališke izkušnje. V čudovitem okolju gledališča se bomo lepo oblečeni počutili bolje ter tudi na globlji ravni doživeli samo umetniško delo."