“Če bosta otroka videla, da v cerkvi staršem nekaj prinaša mir, ju bo to vleklo”

Maja in Martin sta poročena pet let in sta starša dvema otrokoma: Ivani (4) in Ireneju (2). Prav v teh dneh končujejo gradnjo novega doma – na dan, ko smo se pogovarjali, so prvič prespali v novi hiši.

Kako sta doživljala proces gradnje hiše – je bilo zelo naporno?
Maja: Nisva veliko delala sama, je pa gradnja kar intenzivna stvar in to najbolj čutim v zadnjih mesecih. Hkrati pa je tudi lepo, da nekaj ustvarjaš po svoje. Naša hiša je posebna v tem, da imamo prostor za molitev – kapelo, kar sva si zelo želela.

Martin: Čeprav sva zelo hvaležna, da sva po poroki dobila možnost živeti v tem stanovanju, je za nas postalo premajhno. Imela sva srečo, da sva med korono lahko kupila parcelo. Tu, kjer smo zdaj, v isti stavbi živi več družin in veliko nama je pomenilo, da smo povezani in sodelujemo, si posojamo stvari, zato sva tudi našo hišo zastavila tako, da je v njej možnost takega načina življenja.

Kakšni poti sta imela, preden sta se srečala?
Maja: Pred Martinom sem imela obdobje iskanja, ko nisem točno vedela, kdo sem in kaj si želim, malo pa sem se tudi upirala temu, v kar sem bila vzgojena – bila sem skavtinja, hodila sem k pevskemu zboru, a prišlo je obdobje uporništva, ko sem hotela dokazati, da je vse, kar je povezano z vero, staromodno. Imela sem dva fanta in šele pozneje sem začutila, da sta bili ti zvezi čisto izven mojih vrednot. Šele z Martinom sem zmogla videti rane, ki sem jih nosila s seboj.

Šele v tretjem letniku faksa sem se v nekakšni eksistencialni krizi zopet srečala z vsem tem. Bila sem na izmenjavi v Pragi, zdelo se mi je, da imam vse, a vseeno čutim praznino in tesnobo. Takrat sem se začela vračati k veri. Ko sem se vrnila z izmenjave, sem se vključila v študentski katoliški zbor, kjer sem se še vedno počutila kot črna ovca – zdelo se mi je, da sem vse že zamudila, ampak mi je bilo vseeno dragoceno. Čutila sem lakoto po veri in občudovala sem katoliške pare, ki so bili povezani med seboj. Meni se je prej vedno zdelo, da v odnosu ne smem ničesar zahtevati.

Martin: Jaz sem bil v srednji šoli posvečen športu, kjer sem bil uspešen, potem pa so se pojavile poškodbe in nisem mogel več tekmovati, kar me je sesulo. Na faksu sem se iskal, imel sem nekaj punc, a v odnosih sem vedno pričakoval zapolnitev praznine, česar nisem dobil.

Vključil sem se v gibanje Mladi odrasli za Kristusa in obiskal njihov seminar, kjer smo se odprto pogovarjali o veri. Na koncu seminarja so tudi molili nad posamezniki in to je bila zame zelo močna izkušnja. Pridružil sem se skupnosti in začel pripravljati vikende. Na enem takem vikendu sva se z Majo prvič srečala – ona je bila v isti skupnosti v Mariboru, kjer je študirala. Dala sva si roko in to je bilo vse.

Po zaključenem študentskem statusu sem se preselil k jezuitom, ki so ravno odpirali dom za fante. Tam sem začel z duhovnimi pogovori pri p. Robleku. To je bilo zame veliko odkritje: nek duhovnik se je pripravljen pogovarjati o veri iz oči v oči! Na duhovnih vajah v tišini sem zaznal, da mi Bog govori prek Božje besede. V molitvi sem močno začutil, da sem res ljubljeni Očetov sin.

Pri jezuitih sem se navdušil za misijon in odšel v Armenijo. Tam se me je močno dotaknila izkušnja dela z otroki s posebnimi potrebami v sirotišnici. Ker sem si želel bolj spoznati Mater Terezijo, sem se odločil, da grem na misijon tudi v Indijo. Ker sem slišal, da je bila Maja že na misijonu v Indiji, sem jo prosil za nekaj informacij.

Maja: Martina sem videla samo nekajkrat, ampak sem se ob njem takoj počutila domače. Videla sva se enkrat na dve leti, ampak je ostal z mano. Potem sem dobila mail, da ga zanima, kakšna je bila moja izkušnja v Indiji v centrih Matere Terezije. Zmenila sva se, da greva na sprehod, od takrat naprej pa se nisva več oddaljila.

Od prvega skupnega sprehoda do poroke ni minilo veliko časa.
Martin: Od začetka sem bil precej zadržan, ker me je bilo strah zaradi prejšnjih zvez. Šel sem tudi na duhovne vaje v tišini, da bi "preveril", ali je Maja prava zame, in tam sem dobil močno potrditev. Od takrat naprej ni bilo nobenega dvoma. V letih prej sva tudi oba že nekoliko predelala svoje stvari in sva se lažje odločila za skupno pot. Potovanja so naju povezala: najprej misijon v Armeniji, potem pešpot od doma na morje …

Maja: Hitro sem začutila Martinove glavne vrednote in nikoli se mi ni zdelo, da sva se prehitro poročila. Po razhodu s prejšnjim fantom sem si želela razčistiti stvari in sem se odločila za terapijo, ker sem se takrat prvič srečala z močno tesnobo.

To je bila nekakšna spodbuda za spoznavanje sebe in za poglabljanje odnosa z Bogom. Tesnoba v meni želi, da bi imela vse pod nadzorom, v vsakodnevnem odnosu z Bogom pa se učim spuščati kontrolo. Skupaj z učenjem, kako živeti s tesnobo, je pri meni potekala tudi duhovna pot, saj me ravno tesnoba uči ponižnosti – v življenju ne morem vsega doseči z lastno močjo. Pri tem gre za vsakodnevno odločitev za Boga.

Od poroke naprej sta vključena v terapevtsko skupnost pri dr. Andreju Perku. Kaj je botrovalo tej odločitvi in kaj tam prejemata?
Maja: Gre za socialno-andragoško metodo, ki združuje tek, branje, pisanje, planinarjenje in tedensko srečanje s skupino. Obema je v korist, da lahko bolj kvalitetno živiva najin odnos. Ko se ob ponedeljkih peljeva v Kamnik, imava čas za pogovor. Jaz sem že prej zaradi tesnobe obiskovala terapijo, po poroki pa je Martin rekel, da želi biti v tem ob meni. "Če sva poročena, je to avtomatsko nekaj, kar se tiče tudi mene."

Tam redno ubesediva stvari, ki jih morava predelati, ker naju težijo. Ko začneš obiskovati to skupino, se zavežeš, da boš redno tekel, bral, pisal, ampak začneš tam, kjer lahko. Nekateri pridejo, pa na začetku ne morejo teči in začnejo z redno hojo, potem pa nadaljujejo.  

Martin: Skupnost nama veliko daje: ko greš na kak tek, vidiš, kako so vsi zadovoljni s svojim trudom in te potegne, dobiš dodatno motivacijo. Na skupini imamo tudi podelitve, kjer ljudje povejo svoje življenjske zgodbe, ki nagovarjajo.

Maja: Počutim se blagoslovljeno, da po tej poti hodiva skupaj. Čeprav sem bila pripravljena poskrbeti zase in iti na terapijo sama, se mi zdi zdaj, ko hodiva skupaj, to še boljše za najin odnos.

Ob vsem tem razvijam duhovni pogled na človeško stisko in trpljenje, ki je na nek način nelogično, nima smisla, velikokrat se ga ne da pojasniti. Če na vse to gledaš kot na duhovno pot, veliko lažje osmisliš trpljenje.

Imata dva otroka. Kako je njun prihod spremenil vajin zakon?
Martin: Zelo. Dinamika se z otroki popolnoma spremeni. Začela sva bolj zavestno iskati skupen čas, pri tem nama pomaga tudi terapevtska skupina.

Maja: Ko sva se pripravljala na porod, mi je veliko pomenilo, da je bil Martin nekako izobražen o tem, kaj bo sledilo, in je razumel, kaj pomeni podpreti ženo. O tem smo se pogovarjali tudi v skupini.

Močna izkušnja za naju je bilo rojstvo Ivane, ki se ni obrnila z glavico navzdol in se je rodila z medenično vstavo. Čeprav sem bila že dogovorjena, da bom lahko rodila naravno, so me tam odslovili, češ, da imajo problem s kadrom. Šla sem v drugo porodnišnico in Ivana se je lahko rodila naravno. To je bila zame izkušnja zaupanja in vere, ker sem bila v dvomih, ali sem se prav odločila, ampak sva z Martinom tudi v molitvi začutila, da je tako prav.

Martin: Pomislila sva tudi na Jožefa in Marijo, ki sta iskala prostor, kjer bi se lahko rodil Jezus. Vedela sva, da morava zaupati, čeprav vse kaže nasprotno.

Sta elektroinženir in psihologinja, a vajino delo ni čisto običajno. Martin, vi imate svoje podjetje, Maja, vi pa imate ob svoji štiriurni zaposlitvi še potujočo kavarno Kafelco. Kako poskrbita za razmejitev med delom in družinskim življenjem?
Martin: Ko sem bil že dogovorjen za redno zaposlitev, so me kontaktirali Američani in sem začel na daljavo delati zanje, ampak je bilo delo precej naporno zaradi časovne razlike. Ko so odprli izpostavo istega podjetja v Veliki Britaniji, je postalo lažje. Še vedno pa je potrebnega veliko usklajevanja.

Maja: Kafelca je nastala, ker sem si vedno želela piti dobro kavo. To sem povezovala z dobro družbo. Vedno sem bila rada v krogu ljudi. Začelo se je z majhnim kavomatom, a Kafelca je zame spodbuda, da če v nekaj po malem vlagaš, lahko sanje postanejo resničnost. 

Prej sem se vse življenje ukvarjala s problemi, šla sem študirat psihologijo, a prišla sem do točke, ko sem si želela početi nekaj čisto drugačnega, sproščenega, lepega – kuhati kavo. To je bil najin skupen projekt, prikolico sva uvozila iz Kitajske, uredila homologacijo za slovenske ceste in tako naprej.

Všeč mi je, da sem sama svoj šef in da pristopim celostno: naredim plakate in cenike, naročim stvari. S tem je veliko dela in ko imam dogodek, Martin poskrbi za otroke. Ni še vse idealno, ampak to počnem z veseljem. Želiva si delati tudi nove dogodke, morda druženja za družine, ki iščejo prostor za otroško igro in dobro kavo.

Na kakšen način pa svojima otrokoma predajata vero?
Maja: Zvečer gremo skupaj skozi dan – naredimo eksamen. To sva prej prakticirala sama, zdaj pa to počneva tudi z otroki: vsak pove najlepšo in najtežjo stvar, ki se mu je zgodila.

Martin: Vero živiva z zgledom. Če bosta otroka videla, da je v cerkvi nekaj, kar staršem prinaša zadovoljstvo in mir, ju bo to vleklo. Če bosta vedela, da sta del skupnosti, bosta čutila pripadnost. Sva precej fleksibilna – v cerkev gremo, ko za družino to funkcionira, ne na silo.

V velikonočnem času nismo šli v cerkev vsak večer, ker bi bilo to z dvema majhnima otrokoma preveč, smo pa zmolili doma. Želiva delati v skladu s tem, koliko zmoremo kot družina, ne samo zato, da lahko narediva kljukico.

Maja: To izhaja tudi iz najinih izkušenj. Preden sem imela otroke, sem imela velike ideje o tem, kakšna mama bi morala biti, kaj vse bi morala početi in še zdaj mi je včasih težko zaradi občutka krivde, ker kdaj doživljam tesnobo. Če bi bilo po moje, moj otrok ne bi imel mame, ki ima tesnobo, ker to ni idealno.

V takih trenutkih pomaga samo izročanje življenja – takega, kot je – Jezusu. Vse to je za vse nas dodatna šola. Kak dan sem na vrhu sveta in zmorem vse, naslednji dan pa me potolče. Do življenja želim ostati ponižna, ker vidim, koliko sem sposobna sama, in se učim zavedanja, da Jezus hodi z mano vsak dan in mi ponuja roko.