Prostosrčna Nika Priteržnik
Nika Priteržnik prihaja iz Šmartna pri Slovenj Gradcu. Je študentka slovenistike in primerjalne književnosti, trenutno v sklepnih fazah študija, ukvarja se z magistrsko nalogo. Poleg tega aktivno trenira rokomet v prvi ženski članski ligi v Velenju. Zelo rada ima šport, rada potuje, bere, preživlja čas v naravi, hodi na koncerte, tekme …
Kaj počneš kot prostovoljka?
Sem skavtska voditeljica, članica Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov. Sedaj sem voditeljica že peto leto. Najprej sem vodila izvidnike in vodnice, sedaj pa sem v klanu, pri najstarejših udeležencih. Prav tako sem letos prevzela vlogo stegovodkinje.
Poleg tega sem voditeljica in animatorka v Pastoralni zvezi Slovenj Gradec, kjer vodim različne projekte in pomagam na različne načine.
Kaj te je spodbudilo k prostovoljstvu?
K prostovoljstvu so me spodbudili ljudje okoli mene in njihove osebne izkušnje in pričevanja. Lepo je videti, kako lahko z majhnimi dejanji ali majhno pomočjo zelo osrečiš koga drugega.
Pri prostovoljstvu ne gre za to, da samo daješ, ampak tudi veliko prejemaš.
Kako te čas, preživet tam, izpolnjuje?
Pri vsem me najbolj izpolnjuje skupnost – odnosi, ki jih imamo, zaupanje drug drugemu in občutek, da si vedno sprejet, ne glede na to, kakšen si. Zdi se mi, da imamo že voditelji med sabo zelo pristne odnose in smo pravi prijatelji, tudi zunaj organizacije, kar močno vpliva tudi na odnose z ostalimi člani v stegu.
Skavti so me usmerili tudi na moji življenjski poti in mi dali neko širino. Prepričana sem, da sedaj ne bi zaključevala študija slovenistike in komparativistike, če ne bi spoznala, da me poleg športa zanima tudi to področje.
Poleg tega pa sem se na skavtih naučila ogromno stvari, ki mi sedaj pridejo prav povsod, npr. kako nekaj načrtovati in bo izvedba uspešna, na kaj naj bom pozorna, kako uporabljati Excel, kako nadzorovati finance, kako se lotiti večjih projektov, kako biti organiziran, kako razdeliti vloge, kako biti odgovoren … in še mnogo drugih stvari.
Imela sem možnost, da se udeležim različnih izobraževanj in sodelujem z drugimi zunanjimi organizacijami, kar mi je dalo dodatno širino in predvsem izkušnje, ki ti vedno pridejo prav.
Kakšne odzive doživljaš ob svojem prostovoljnem delu?
Odzivi so vedno pozitivni in polni hvaležnosti. Lepo je, ko po nekem projektu, ki si ga ustvarjal nekaj mesecev, ali pa samo po navadnem srečanju, vidiš veselje otrok, ki si želijo biti zraven, ker se imajo lepo, jim to predstavlja izziv in so srečni, da so lahko skavti. Vedno je dragoceno, ko vidiš, koliko tvoje delo pomeni nekomu in kako lahko osrečiš nekoga, ko nekaj zanj narediš.
Na koga ali kaj si najbolj ponosna in zakaj?
Ponosna sem na vsakega skavtskega voditelja, da si kljub vsem obveznostim vzame čas za skavte. Prav tako pa sem ponosna na svoje sovoditelje, da so vredni zaupanja in odgovorni. Hvaležna sem, da se lahko zanesem nanje in vem, da bo delo vedno opravljeno ob pravem času.
Lahko deliš kakšno smešno ali ganljivo anekdoto?
Na skavtih doživiš veliko stvari. Ena izmed precej zanimivih je nočna kraja zastav. To pomeni, da smo se s sovoditelji odločili in odšli v drug tabor, kjer smo želeli ukrasti njihove zastave, ne da bi nas njihovi "stražarji" opazili.
Da nisi opažen, si navadno oblečen v temna oblačila. Eden izmed sovoditeljev se je odločil, da si bo tudi obraz namazal s temno barvo, saj je želel biti čim manj opazen. Ko smo se vozili do tabornega prostora, smo se peljali mimo policistov.
Spraševali smo se, kako bi izgledalo, če bi nas ustavili in bi nas videli vse v črnem, nekoga s pobarvanim obrazom; na vprašanje, kam smo namenjeni, pa bi odgovorili, da gremo krast na taborni prostor.
Zakaj bi k prostovoljstvu povabila tudi druge?
V življenju imamo različne interese, želimo si različnih stvari, vsak riše svojo pot. Zdi se mi, da bi moral vsak videti in preizkusiti, kako je, če si kje prostovoljec. Vsakemu privoščim to izkušnjo, saj ti veliko da in od tega na koncu odneseš več, kot pa daješ.
