Cenimo, ker nas prebirate. Še naprej bi radi širili lepe zgodbe in dobre novice. Vnaprej hvala za vašo pomoč. 🤝
Včasih nekaj najboljše opišemo tako, da povemo, kaj tista stvar ni. Recimo: spoved ni čas za izgovore, evharistija ni zgolj simbol, pri božiču ne gre le za obdarovanje.
Zato sem se podal na lov, da bi našel kakšno negativno modrost o postu.
Nisem se strinjal z nekaterimi ocenami o tem, kaj post ni.
"V postu ne gre za našo grešnost," je pisalo v nekem članku. Zapis se je nadaljeval z razmeroma smiselnimi pojasnili, toda žal je post dejansko čas pokore, zato je neizogibno povezan z našo grešnostjo.
"Post ni obdobje žalosti," radi rečejo nekateri. S tem mislijo, da to ni čas za obup ali samokritiko, kar po svoje drži – toda post je v resnici obdobje, ko v bogoslužju izpustimo vzklike veselja, kot sta slava in aleluja. In to je malce žalostno.
Z nekaterimi se strinjam, vendar le do neke mere. Pogosto slišimo: "Post ni namenjen temu, da se s težavo prebijamo skozi žrtve," saj ni zgolj vaja iz osebnega truda, o čemer bomo še razpravljali. Čeprav postni čas ne bi smel biti povezan le s trudom, to obdobje dejansko vključuje trenutke, ko preprosto ne smeš početi nečesa, kar si resnično želiš.
Vendarle pa mislim, da obstaja več zelo dobrih pojasnil, "kaj post ni". Začnimo s postenjem.
Odlična oznaka, kaj postni čas ni, je tale: Post ni obdobje, ko naj bi bili popolni. Nihče od vas ne zahteva, da v letošnjem postu iz ubogega grešnika postanete velik svetnik; vaše žrtve naj bodo obvladljive.
Seveda pa v postu ne gre zgolj zato, da se odpovemo sladkarijam, kar je še en pogost rek, ki nujno sledi. V postu naj si namreč ne bi naložili preveč, premalo pa tudi ne.
Post ni namenjen omejevanju naše svobode, temveč temu, da postanemo svobodnejši, kar nam pomaga začrtati pot med obema skrajnostma. Izbrati bi morali obliko posta, ki nam bo pomagala, da se bomo bolj oddaljili od tega sveta in se lažje navezali na naslednjega.
Kar nas pripelje do pojasnil, "kaj post ni" glede molitve.
V postu ne gre za naša prizadevanja, temveč za Božjo milost: to drži kot pribito. Ne poskušamo biti junaki, pač pa utiramo pot našemu junaku, Jezusu, da bi z nami storil še kaj več, začenši z molitvijo.
Post ne pomeni jeznega Boga, ki od nas zahteva, da se mu klanjamo, je zapisal sodelavec Aleteie. Sploh ne: Bog nas namreč iskreno ljubi, prosi nas, naj se vrnemo k Njemu, in post je eden od boljših načinov, kako nas znova poskuša privabiti v pogovor s seboj.
Post ni sam sebi namen, je zapisal drugi sodelavec Aleteie. Post ni maraton, ki ga pretečemo, nato pa se nanj oziramo kot na izziv, ki smo ga premagali. Post je vaja, katere uspeh lahko ocenimo le po tem, koliko nas je približal prijateljstvu z Bogom, začenši z molitvijo.
Dajanje miloščine je potrebno, da se izognemo nekaterim ključnim domnevam, kaj post ni.
Papež Frančišek, ki je bil znan po tem, da je spodbujal služenje ubogim, je bil zagotovo eden tistih cerkvenih voditeljev, ki so brez dlake na jeziku povedali, kaj post ni.
"Post ni čas za nekoristne pridige, temveč za spoznanje, da Bog ljubi naš ponižni pepel," je dejal in dodal: "Dovolímo si biti ljubljeni, da bomo lahko ljubezen tudi vračali."
"Post ni le čas naših majhnih žrtev, temveč tudi obdobje razločevanja, kam so usmerjena naša srca," je še dejal. Preusmeritev srca je bistvo postne miloščine: gre za to, da denar usmerite tja, kjer so vaše besede – ali, kot pravi Gospod: "Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce."
Moja zadnja domneva, "kaj post ni", gre takole: post ni vaja za izboljšanje samega sebe. Ta je morda najpogostejša – z dobrim razlogom.
Zelo preprosto je postno molitev in post osrediniti zgolj nase; na to, čemu se moram jaz odpovedati, da bi spremenil sebe in s tem jaz postal boljši človek. Edini način, kako se izvleči iz tega začaranega kroga, je početi določene stvari, ki so povezane z mojo družino, s Cerkvijo in z mojim bližnjim. Moj post bi moral na koncu izboljšati njih.
Prispevek je nastal po izvirniku, ki ga je objavila ameriška izdaja Aleteie. Prevedla in priredila Mojca Masterl Štefanič.
